Janko Rath

Ponovno imamo Slovenci možnost delitve na dva pola. Tokrat nam je vržena kost v obliki dopolnjenega zakona o zaščiti živali, potem ko so že dalj časa aktualne nutrije, odvzem medvedov iz narave, prepoved vstopa kmečke lastovke v hleve, pa še precej bi se našlo. Toda za začetek moram opisati svoj splošni pogled na stanje v zootiki.

Po naši dokaj novi zakonodaji se živali obravnavajo kot čuteča bitja. In prav je tako. Prav je, da jih kot take ščiti zakon, in navdušen sem, da se za mučenje živali izrekajo kazni, tudi v obliki zapora. V več kot 35 letih delovanja na področju veterinarske medicine sem videl toliko nasilja nad živalmi, da mi je v tem trenutku prijetno, da je Slovenija uredila zakonodajo, ki brani živali. Toda z vsemi členi omenjenega zakona se vseeno ne strinjam. Tako kot se tudi ne strinjam z nekaterimi posegi v populacijo divjadi.

Marina Vrbnjak

Dotaknimo se najprej nekaterih členov novega (dopolnjenega) zakona o zaščiti živali. Da je reja perutnine v kletkah nehumana, ni nobenega dvoma. In res čakam trenutek, ko bo izpraznjena zadnja kletka, čeprav moramo biti realni, da se bo cena jajc zato dvignila. Navdušuje me tudi člen, ki preprečuje imeti doma nekatere eksotične živali. Pohvalno! Ne upam si pomisliti, da bi se to zgodilo na globalni ravni, kjer je stanje prav grozljivo. Kako ne bi bilo, ko pa je trgovanje z divjimi živalmi tretja najbolj donosna kriminalna dejavnost, takoj za drogo in prostitucijo. Nekoliko drugačen pogled pa imam na kastracijo pujskov.

Marko Vavpotič / M24

Slovenija že sedaj ima zakonodajo, po kateri morajo biti pujski kastrirani v prvem tednu življenja, ne sme se jim krajšati repov in »ščipati« zob, ampak se jim jih lahko samo brusi. Takrat je inervacija telesa še tako slaba, da pogosto prašiček med posegom, ki pri dobrem izvajalcu ne traja niti 10 sekund, sploh ne zacvili. In zakaj bi temu prašičku povzročali bolečine s protibolečinskimi injekcijami in pomirjevali? In zakaj se nihče ni spomnil, da obstaja tudi lokalna anestezija? Enostavno – ker pri pisanju členov ni bilo veterinarskih praktikov, ampak samo birokrati. Naj spomnim, da se pri kastracijah kopja lomijo že zelo dolgo. Pred časom se je celo razmišljalo, da bi sesne pujske kastrirali s hormoni. Bog nam pomagaj!

Jure Kljajić

Razumem upor kmetov, ki želijo ohraniti nekaj, kar se dela že stoletja. Je pa res, da mora biti poseg opravljen bolj humano od posnetih na televiziji. Posebno poglavje je čipiranje mačk. Morda se kdo vpraša, zakaj to omenjam, ko pa bo vendar nekaj imela od tega tudi veterinarska stroka. Toda v praksi na terenu bo izpolnjevanje tega člena pogosto prava mora. In tega se zakonodajalci niso zavedali. Verjetno bo označevanje doprineslo k manjšemu številu zapuščenih mačk in nezaželenih brejosti, a da bi kdaj počipirali večino mačk – ne, to trenutno ni mogoče. Zakon bodo izpolnjevali le tisti, ki so itak že doslej dobro skrbeli za svoje živali, jih sterilizirali in kastrirali, za več kot polovico mačk pa se bojim, da bodo lastniki rekli, da niso njihove, in bomo imeli na terenu zgolj še večje težave.

Nejc Trpin / BOBO

Na terenu so stvari bistveno drugačne, kot to misli zakonodajna oblast v pisarnah. To velja tudi za stanje, povezano z odvzemom medvedov iz narave (beri odstrelom). V času mojega študija veterine so nas v zgodnjih osemdesetih letih pri predmetu lovstvo učili, da je Slovenija velika za 250 medvedov, saj da eden potrebuje 100 kvadratnih kilometrov. Sedaj smo menda že krepko presegli število 1000 in se spet pogovarjamo, kaj narediti s hiperpopulacijo. Država odredi odvzem iz narave, nevladniki se pritožijo, vse pade v vodo in stvar se ponovi.

Medtem pa ljudje več ne upajo na nekaterih območjih v gozd, medveda čez dan opažajo v strnjenih naseljih, prihaja do napadov na ljudi, odgovarja pa za to nihče. Tako pač je, če »karte vleče« nekdo, ki sedi v mestih v pisarni in kroji usodo drugim. Oblast ne more doseči odlova 206 medvedov. Neverjetno. Kaj bi šele bilo, če bi se našel nekdo, ki realno razmišlja in bi število dvignil na 500? Pa ne mislim, da bi bilo treba le streljati. Obstaja možnost, da medvede ujamejo in preselijo na območja, kjer so nekoč bili, pa so jih iztrebili. Ponovno opozarjam, da se ob prekomerni namnožitvi neke vrste vedno pojavi kakšna bolezen, ki »uredi« stalež. Mar to čakamo? Če ne bomo pravočasno ukrepali, bo podobno tudi s šakali in volkovi.

Shutterstock

Še večji problem so tuje invazivne vrste. Pa saj se še spomnite težav z nutrijami, ki so nam odnesle ministrico za kmetijstvo, ki jo je hvalila stroka, politika in kmetje. Gospa je želela zgolj zaščititi avtohtone vrste in narediti stanje v naravi tako, kot mora biti. Pa ni šlo. Spet se je pojavil nekdo, ki je bil zadosti vpliven, in uveljavil svoj interes. Kam to lahko pripelje, se dobro vidi pri naših južnih sosedih. Hrvati imajo (so imeli) na nekaterih severnih otokih velike črede ovc. Te so pile morsko vodo in posledično dajale zelo cenjen ovčji sir. Poleg tega so bile poginjene živali hrana za zelo ogrožene beloglave orle in biološki krog je bil sklenjen. Toda, le kdo bi verjel: do otokov – tudi do oddaljenih Kornatov – so priplavali šakali in praktično uničili cele črede ovc. In zdaj se bo spet našel neki nevladnik, ki bo modroval, da pač šakali tam morajo ostati.

Neredko se sprašujem, kdo se skriva za temi »zaščitniki« živali, ki so jih po navadi le polna usta in nikoli ne ponudijo rešitve za kakšne težave. Kje so si nabrali prakso za dajanje strokovnih mnenj? In kdaj bodo razumeli, da v naravi veljajo zakonitosti, ki jih človek ne sme spreminjati. Je pač tako, da je najšibkejši člen v tej verigi vedno služil neki drugi vrsti za druge namene. Tega so se zavedali že v stari Šparti, kjer so selekcijo delali tudi znotraj svoje vrste. Mi pa danes spet ugotavljamo, ali je voda mokra. O moj bog, pa kam plovemo.