Jure Kljajić

Zdi se mi, kot da bi se včeraj končal pouk, a sta od takrat v resnici minila dobra dva meseca. Prospekti so bili že junija polni šolskih potrebščin za novo šolsko leto, tako kot so trgovine oktobra polne božičnih okraskov. Trgovci pač ne počivajo. A že je tu september in kolesje se je ponovno zavrtelo.

Ob koncu šolskega leta sem večkrat zasledila različne zapise na družbenih omrežjih o šoli, učencih, učiteljih, starših. Mnenja so se kresala, vsaka stran je zastopala svoje stališče. Nekateri so s ponosom objavljali spričevala svojih otrok, spet drugi so se spraševali o primernosti takega početja.

Nataša Juhnov

Precej polemik je bilo glede sprejemov odličnjakov pri županih. Šolski uspeh se pravzaprav sploh več ne ugotavlja, kriterij naj bi bila povprečna ocena vsaj 4,5. Ko vidiš množico učencev, ki spadajo v to skupino, pa se marsikomu porodi vprašanje, ali je v naši družbi res toliko nadpovprečnih otrok. Sprejemi so nekako izgubili prvotni sijaj. Zdi se, kot da gre za zgolj še eno kljukico, ki jo je treba narediti, in si nihče ne upa spremeniti uveljavljene tradicije, čeprav ti dogodki niso več niti bleda senca tistega, kar so bili pred leti.

Tudi v zvezi z zaključnimi šolskimi prireditvami in valetami sem brala polemike, ali je primerno izpostavljati učence s posebnimi dosežki, kot so uspehi na tekmovanjih, sodelovanje v projektih in podobno, saj imajo tisti, ki ne dobijo nič ali na valeti prejmejo samo zaključno spričevalo, občutek manjvrednosti.

Res je, da je za nekatere uspeh že to, da uspešno končajo izobraževanje, saj morajo v to vložiti več časa kot marsikdo drug. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da nekateri učenci usmerijo ogromno energije v stvari, ki se ne ocenjujejo s številkami. Sodelujejo na vseh mogočih tekmovanjih, natečajih, prireditvah, skrbijo za promocijo šole, dvigujejo njen ugled.

Pixabay

Najmanj, kar lahko storimo, je, da to povemo na glas. Ne nazadnje so si pohvalo prislužili s svojim delom in prizadevnostjo. Ne gre za povzdigovanje, ampak zgolj za navajanje dejstev. Največ pa itak znajo k vsaki stvari povedati tisti, ki sami niso pripravljeni niti migniti s prstom.

V spominu mi je ostala še ena zgodba s socialnega omrežja, v ospredju katere so šolske ocene. Ko le imam priložnost, poudarim, da ocene niso ogledalo človeka. Tisto, kar šteje, je njegovo srce. So pa pomembne za vpis na višje ravni izobraževanja. Problem je v tem, da se za zaključno oceno ne skriva vedno oceni primerno znanje, saj nanjo lahko vplivajo mnogi dejavniki.

Dokaz za to je nacionalno preverjanje znanja, ki je pokazalo številne vrzeli v znanju predvsem tistih učencev, ki se učijo na pamet in zgolj za ocene. Pri nacionalnem preverjanju je namreč treba pokazati uporabno znanje in širše razumevanje. Rezultat je mnoge razburil in razočaral, saj so bile v nekaterih primerih razlike precejšnje. Ob tem bi se morali zamisliti tudi učitelji, ki zaradi ljubega miru popuščajo pritiskom staršev. Odstotkov preverjanja nikakor ne moremo pretvarjati v ocene, a preveliko neskladje med rezultatom in šolskimi ocenami bi vsekakor moral biti alarm tako za učitelje kot za starše s previsokimi zahtevami.

Jure Kljajić

Pa naj se vrnem k zgodbi s fejsbuka. Govorila je o tem, da je v juniju, torej ob zaključku šolskega leta, veliko stisk otrok zaradi ocen. Pisec zgodbe je menil, da bi lahko mnoge stiske preprečili predvsem učitelji, ki bi otroku preprosto dali višjo oceno, saj jih to nič ne stane. Drugače povedano naj bi učencu »šenkali« višjo oceno zaradi boljšega psihičnega zdravja in preprečevanja čustvenih zagat.

A sprašujem se, ali je to res prava popotnica za življenje. Če so navidezno nadpovprečni vsi, izničimo uspehe tistih, ki so to v resnici. Nismo vsi enaki, vsak ima močna in šibka področja. Takih, ki bi bili nadpovprečni povsod, pravzaprav ni ali so zelo redki. Geniji se rodijo samo vsake toliko. Poleg tega zgodovina kaže, da je mnogo genijev imelo precejšnje primanjkljaje na drugih področjih.

V življenju so poleg zmag na žalost tudi porazi in razočaranja. Največja umetnost je otroka naučiti, kako se mora s tem spoprijeti, saj ga starši vedno ne bomo mogli obvarovati. V prvi vrsti pa je treba prilagoditi svoja pričakovanja, ki otroka bremenijo bolj, kot si predstavljamo.

Spodbujajmo in podpirajmo jih, a ne poskušajmo iz njih narediti nekaj, kar niso. Naj čutijo, da jih ne glede na vse imamo radi. Potem bo stisk prav gotovo manj in novo šolsko leto bo manj stresno.