Primorske Novice

V vsakem obdobju človeške zgodovine je obstajala neka »uradna resnica«. Še posebej v zadnjih desetletjih se zdi, da je to mesto zasedla znanost. V njej iščemo odgovore na vse – od prehrane do osebnostne rasti, od duševnega zdravja do vzgoje otrok. Češ: znanost ve. Psihologija ve. Strokovnjaki vedo. Toda ali res?

Znanost je izjemno dragocena in to ni zapis proti njej. A ko govorimo o človeku, še posebej o otroku, se je morda prav umestno vprašati: ali lahko sploh obstaja ena, univerzalna formula za to, kako vzgojiti zdravega, čustveno stabilnega, odgovornega človeka? In še globlje – ali smo pripravljeni priznati, da se tudi znanost pogosto uči iz lastnih napak?

Ni tako dolgo tega, ko so nekatere psihiatrične prakse veljale za vrhunske, danes pa bi se ob njih zgrozili. Številni avtistični otroci so bili v preteklosti izpostavljeni fizičnemu omejevanju: prisilni jopiči, vezanje ob radiatorje, terapije brez sledi sočutja. Tudi v najboljših ustanovah. To je bila takrat »znanost«. To so predpisovali zdravniki. Z najboljšimi nameni. Ampak ali so bile te prakse dobre? Pravične? Človeške? Če bi danes v kakšni ustanovi otroka z motnjo spektra priklenili, bi gorela država. In prav je tako. A še pred 30 leti bi o tem pisali kot o »učinkoviti metodi obvladovanja vedenja«. Znanost se spreminja. Raste. Se popravlja. Kar je včeraj veljalo za napredno, je danes pogosto že nasilje. Zato je nevarno, ko starši svojo intuicijo in zdravo pamet zadušijo pod težo smernic. Ko sledijo metodi, ne pa otroku. In ko začutijo, da nekaj ni prav, a jih glas »strokovnosti« utiša.

EK

Spominjam se deklice, ki je dolgo veljala za »problematično«. V vrtcu je molčala, se umikala, se redko pridružila igri, bila kar jezna, kar je pokazala tudi fizično. Bila je trmasta, pogosto neodzivna. Pritožbe so se vrstile: »Noče sodelovati. Ne odziva se na pravila. Ne sledi skupini.« Staršem so svetovali testiranja, terapije, program za vedenjsko uravnavanje. Toda nekega dne se je deklica znašla v novem okolju, v skupini ljudi, ki je ni skušala »popraviti«, temveč jo je poskušala razumeti. Nič velikega se ni zgodilo. Ni bilo terapij. Ni bilo diagnostičnih pristopov. Le potrpežljivost, čas in spoštovanje njene drugačnosti. Nihče ni silil. Nihče ni dokazoval, da ve več. Bili so ob njej. In postopoma, skoraj neopazno, se je nekaj premaknilo. Deklica je začela govoriti. Najprej potihoma in res nerazumno. Nato se je začela veseliti družbe, sama pristopila k drugemu otroku z željo po skupni igri. In tisto, kar so prej označevali kot »neodzivnost«, se je izkazalo za občutljivost. Kot da bi bil svet okoli nje ves čas preglasen – in končno je nekdo utišal trušč in jo slišal. Nekdaj čemerno dekletce je postalo vesela, empatična, sodelujoča nagajivka. Cvet, ki ni potreboval gnojila teorij, temveč le varno zemljo sprejetosti, ki sta jo zelo neopazno negovali izjemni vrtnarki, ki si zaslužita velik poklon.

Dreamstime

Znanost bi morda rekla, da gre za spremembo okolja, podporno klimo, morda ustrezen nevrološki odziv. Naj tako reče. A v resnici je šlo za nekaj globljega: za odnos. Za to, da je nekdo gledal z očmi, ki ne iščejo napake, temveč človeka. Ko vzgajamo otroke, včasih pozabimo, da se učimo pravzaprav vsi. Ni le otrok tisti, ki se razvija – razvijamo se tudi mi, ob njem. In čeprav nam znanost lahko ponudi okvir, naj bo to le podpora, ne diktat. Kajti otrok ni projekt. Ni poskus. Je oseba.

Morda je modrost prav v tem: poslušati znanost, a ji ne slepo slediti. Brati knjige, a zadržati srce odprto. Iskati nasvete, a ohraniti tihi glas notranjega vedenja. Kajti tisto, kar na koncu oblikuje človeka, niso metode. So ljudje. Ljubeči, prisotni, ranljivi. In takšni starši niso popolni, a so resnični. In morda je prav to največ, kar lahko damo svojemu otroku.