"EU govori, ko bi bilo bolje molčati, in molči, ko bi morala ukrepati"
Stara celina je ujeta med ameriške interese, lastne iluzije in svet, ki se je naučil živeti brez nje, a tega še ni pripravljena priznati, meni zunanjepolitični novinar.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Dolgoletni zunanjepolitični novinar in urednik Boris Čibej je nedavno na Vanekovem večeru razmišljal o aktualnih razmerah v svetu. Po dogodku smo se z njim pogovarjali o ZDA, Evropi in svetu v spreminjanju.
Najprej smo načeli dogajanje okoli Grenlandije, v katerem Čibej ne vidi presenečenj, temveč kontinuiteto. Ameriški interes za ta strateški otok po njegovem ni nov, temveč del dolgo uveljavljene zunanjepolitične logike ZDA. Ta sega vse do Monroejeve doktrine iz leta 1823, ki je zahodno poloblo opredelila kot ameriško interesno območje in evropsko vmešavanje razumela kot agresijo. Poskusi ZDA, da bi Grenlandijo kupile, so se pojavljali že po drugi svetovni vojni, zato "izpadi" Donalda Trumpa ne pomenijo preloma, temveč le odkrito nadaljevanje stare politike.
Če bi ZDA prevzele popoln nadzor nad Grenlandijo, bi Evropa po Čibejevem mnenju izgubila predvsem obraz – ne dejanske moči, temveč navidezno moč, za katero še vedno misli, da jo ima.
Čibej se pri tem sprašuje, zakaj bi Grenlandijo sploh prevzeli, saj bi lahko Američani večino svojih ciljev – vzpostavitev protiraketnega ščita, vojaško navzočnost in dostop do strateških surovin – dosegli že v okviru Nata. "Če se nekoliko odmaknem od bistvenega, pa lahko dogajanje razumemo kot del Trumpove globalne simultanke, s katero je Evropo močno oslabil, ker se je upirala njegovim predlogom glede Ukrajine," je ocenil.
Hipokrizija je vedno obstajala
Trumpov slog Čibej razume kot zavestno pogajalsko taktiko. Najprej nastopi z maksimalnimi zahtevami, nato delno popusti, ob čemer je druga stran celo hvaležna, čeprav je v resnici dobil več, kot bi z običajnim pogajanjem. Čeprav se njegovi prijemi zdijo kaotični in instinktivni, so učinkoviti.
Trump po Čibejevem mnenju niti ne vodi bistveno drugačne politike kot njegovi predhodniki – razlika je v tem, da interesov ne skriva več za "zaprtimi vrati", jezikom vrednot in zavezništev. "Hipokrizija je vedno obstajala, zdaj je Trump vsaj pošten in pove, kaj hoče," je prepričan.
Ta razgaljenost je še posebej očitna pri vprašanju mednarodnega prava, kjer meni, da ga uvedejo tisti, ki zmagajo, in se nato z zakoni zaščitijo, da jih kdo drug ne bi vrgel z oblasti. Kot ocenjuje, mednarodne institucije obstajajo le, dokler ne posežejo v interese velikih sil. Ko so se zahodne države veselile preiskav proti Vladimirju Putinu, je bil to dokaz "delujočega reda". Ko so se iste institucije dotaknile Izraela, pa so postale problem. Ameriške sankcije proti tožilcem, ki so si drznili raziskovati izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, so po Čibejevem mnenju povednejše od vseh deklaracij o pravni državi.
Evropska unija zamudila dve ključni priložnosti
Tudi v ukrajinsko-ruski vojni Evropska unija (EU) po njegovem mnenju nikoli ni imela resničnega vpliva, temveč zgolj občutek vpliva. Po njegovih besedah je pri tem zamudila vsaj dve ključni priložnosti: leta 2008, ko bi lahko odločneje nasprotovala ameriškemu pritisku glede približevanja Ukrajine Natu, in leta 2014 po dogodkih na Majdanu, ko bi morala jasno povedati, da vojne, v katero jo silijo, ne želi. Namesto tega se je pustila potegniti v konflikt, od katerega so največ pridobile ZDA in Rusija, Evropa pa nosi gospodarske, politične in varnostne posledice.
Danes EU po njegovem mnenju govori takrat, ko bi bilo bolje molčati, in molči, ko bi morala ukrepati. Tudi cinični odzivi iz Moskve, denimo pripombe, zakaj Evropa ob ameriških izjavah o Grenlandiji ne sklicuje izrednih srečanj, kažejo, kako malo resno jo jemljejo globalni akterji. Čibej celo dvomi, da ima Unija dolgoročni politični rok trajanja.
Pri pogajanjih o koncu vojne v Ukrajini Čibej opozarja, da je bila najboljša priložnost zamujena na začetku. Če bi Ukrajina sprejela pogoje tik po začetku vojne, bi bilo mrtvih bistveno manj, država pa skoraj cela. Zdaj so pritiski večji, razmere na fronti slabše, podpora Zahoda pa vse bolj omejena.
Bo pa, kot pravi, Evropa v vsakem scenariju poraženka: če se vojna nadaljuje, jo bo dalje financirala, če se konča, pa bo prva, ki bo plačala obnovo. Če bo Ukrajina postala še članica Evropske unije, bo to še pospešilo notranje razpoke in razpad Unije. "Če bi vsi ukrajinski proizvodi v celoti vstopili na notranji trg EU, bi bile potrebne enormne subvencije, da bi lahko, denimo, prekmurski kmet sploh še preživel. Vstop Ukrajine v EU se mi tako zdi še hitrejši recept za razkroj Unije," je dodal.
Svet kot celota po Čibejevem mnenju ne gre nujno na slabše, bo pa slabše Zahodu, ki izgublja monopol in vlogo samoumevnega gospodarja sveta. Kitajska, Indija in druge sile se krepijo, svet pa se razvija tudi brez nas, pa čeprav se mi temu upiramo. Največjo grožnjo za globalni mir pa vidi v odnosih med Kitajsko in Tajvanom, kjer se lahko trenutno blesteča taktika ameriškega blefa sreča z odločno nepopustljivostjo Pekinga, ki se od Trumpa prav tako uči novih trendov mednarodne politike, kako povsem odkrito in brez sramu z vojaško močjo, izsiljevanjem in podobnimi mačističnimi prijemi uspešno zagotavljati svoje nacionalne interese.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
