Jure Kljajić

Pred dnevom reformacije smo se pogovarjali z novim evangeličanskim škofom Aleksandrom Ernišo, sinom pokojnega prvega evangeličanskega škofa Geze Erniše. Petinštiridesetletni doktor znanosti bo svoj šestletni mandat prvega pastirja slovenskih evangeličanov uradno začel na prvo adventno nedeljo, 30. novembra, s slovesno umestitvijo v Puconcih. Novega izziva se ne boji. Nasprotno, nanj se pripravlja z veliko mero miru, čeprav se zaveda, da so pričakovanja velika že zaradi teže priimka, ki ga nosi. Po upokojitvi nekdanjega škofa in dolgoletnega duhovnika Geze Fila je bil izvoljen za duhovnika ljubljanske cerkvene občine, saj je vodenje cerkvene občine eden od pogojev za škofovsko službo. Ob tem pa za zdaj ostaja tudi del duhovne oskrbe slovenske policije.

Novice

Aleksander Erniša izvoljen za novega evangeličanskega škofa

Priznava, da ga čaka zahtevno obdobje, v katerem bo treba marsikaj premisliti in urediti ter sprejeti tudi kakšno bolečo odločitev. »Tudi v Evangeličanski cerkvi si bomo morali naliti čistega vina, se vrniti k ljudem in jih vprašati, kaj pričakujejo od predsedstva Cerkve,« pravi.

Številni bi verjetno menili, da je bila odločitev za duhovniško pot pri vas samoumevna, ampak temu v resnici ni bilo tako, mar ne?

»Ne, pri meni ni bilo nič samoumevnega. Z bratom in sestro smo sicer odraščali v župnišču v Gornjih Slavečih – simbolno smo otroci župnišča –, a to ne pomeni, da je bila pot duhovništva samodejno zapisana. Kot otrok sem namreč videl tudi tiste manj prijetne plati tega poklica. Duhovnikovo delo ni osemurni delovnik, ampak poslanstvo. Vedno si na razpolago ljudem – ne samo oče, tudi mama. Kot družina smo živeli za cerkev. Priznam, da mi kot otroku ni bilo vedno lahko, včasih se mi ni dalo v cerkev, zato danes razumem svojega sina in hčerko. Kmalu bom star šestinštirideset let in danes na to gledam z veliko hvaležnostjo. Bog je poskrbel za mojo pot. Spominjam se, kako sem v sedmem razredu prišel domov in brez posebnega premisleka rekel, da bi šel študirat teologijo. Starša sta bila presenečena, saj ni šlo za neki načrtovani proces. Bolj ko sem se upiral tej misli, bolj se je Bog odločal namesto mene. To sem v življenju doživljal večkrat. Tudi med študijem sem kdaj podvomil, če sem na pravi poti – ogromno učenja je bilo, težkih predmetov, a vsakič, ko sem bil na dnu, je prišlo novo navdušenje. Danes vem, da človek svoje poti ne vodi sam. Če je odprt za božje poti in se jim preda, spozna, da Bog z njim nekaj želi. Zato zmeraj pravim, da vera ne more biti samo po vertikali, ampak tudi po horizontali – če nimaš vere v sočloveka, ne moreš resnično čutiti ljubezni do Boga.«

Jure Kljajić

Pot vas je hitro vodila v tujino.

»Po osnovni šoli v Kuzmi sem se preselil k babici v Modro na Slovaško, rojstni kraj moje mame, kjer sem obiskoval gimnazijo, enako kot sta jo pred menoj mama in moja teta Jana Kerčmar. Po maturi sem se vpisal na teološko fakulteto v Bratislavi, leto dni sem preživel tudi na Dunaju. A ljubezen do domovine me ni nikoli zapustila. Kamor koli sem šel, sem v sebi nosil občutek pripadnosti, da sem doma v Sloveniji. Ko postajam starejši, se tega še bolj zavedam. Zmeraj pravim, da sem sicer doma v Sloveniji, a v Prekmurju sem 'še bolj doma'.«

V svoji karieri ste delovali v zelo različnih okoljih. V vojski, v Trstu, v policiji. To vam je zagotovo dalo neprecenljive izkušnje.

»Hvaležen sem predvsem Bogu in tudi takratnemu cerkvenemu vodstvu, očetu kot škofu in inšpektorju Aleksandru Kerčmarju, da sem lahko izkusil toliko različnih okolij. Po kratkem kaplanskem stažu v Moravskih Toplicah, nato še v Ljubljani, sem se leta 2005 zaposlil kot vojaški kaplan. To je bilo obdobje, ko je duhovna oskrba v Slovenski vojski šele nastajala, saj je bila leta 2002 kot prva zaposlena kolegica Violeta Mesarič. Od leta 2005 do 2018 sem deloval v vojaškem vikariatu, kar je bilo zelo dragoceno obdobje. Leta 2018 sem sprejel povabilo cerkvene občine v Trstu, s katero je naša cerkev partnersko povezana. Tam sem deloval štiri leta in pol. Šlo je za izjemno bogato izkušnjo in še zdaj enkrat mesečno vodim bogoslužje v Trstu. Zadnja tri leta pa sem v policiji, kjer je moje poslanstvo duhovna oskrba policistov in njihovih družin, ne glede na veroizpoved. V tej službi sem se naučil veliko o poslušanju, razumevanju in empatiji.«

Politika

Evangeličani dobili prvega predstavnika v slovenski policiji

So bile v Trstu prisotne jezikovne ovire?

»Seveda. Cerkveno občino v Trstu so pred okoli 250 leti ustanovili Nemci in do leta 2000 so bila bogoslužja v nemščini. Nato so prešli na italijanščino z občasnimi bogoslužji v nemščini. Ko sem prišel tja, italijansko nisem znal kaj več od nekaj osnovnih besed, a od prve nedelje so moja bogoslužja potekala v italijanščini. Ne sprašujte me, kako je bilo to videti (smeh). Sem pa imel imel tam čudovite ljudi, ki so mi pomagali: pri eni gospe sem vadil naglase, za kar sem ji izredno hvaležen, obiskoval sem tečaje, vadil prevode. Pokazali so izjemno potrpežljivost, jaz pa pripravljenost. To sodelovanje mi je ostalo v spominu kot izjemna lekcija skupnosti.«

Jure Kljajić

Kako pa je prišlo do odločitve za škofovstvo? Je bila to osebna ambicija ali ste bili k temu nagovorjeni?

»Pričakovanja določenih posameznikov so bila. 'Aleksander, računamo nate, imaš izkušnje, imaš pogoje,' so mi govorili, kar je dalo jasen indic. Sprva sem bil zadržan, saj sem šele začel z delom v policiji. Bolj ko se je bližal rok za oddajo kandidatur, bolj sem čutil, da moram vsaj poskusiti. To Cerkev imam rad, želim ji nekaj vrniti in vsako nedeljo je odločitev za kandidaturo dozorevala. Moje načelo je, da če ne poskusiš, nikoli ne veš, kako bi bilo. Poleg tega sem imel veliko podporo vernikov, kar mi je dalo pogum. Seveda pa se zavedam teže priimka. Moj oče je Cerkev vodil 18 let, najprej kot senior in nato kot škof. Ta priimek nosi pričakovanja, tudi izven meja Evangeličanske cerkve in izven meja Prekmurja ter Slovenije. To sprejemam z veliko odgovornostjo in hvaležnostjo ter z ljubeznijo do Cerkve, ki stalno raste.«

Primerjave z očetom so in bodo neizogibne. Kako jih doživljate?

»Jaz sem njegovo pot spremljal od blizu, a sem bil vzgajan v drugačnem času in okolju. Bil je svetovljan, deloval je v svetovni luteranski zvezi, imel je ogromno širino. Imava pa enake temeljne vrednote – ljubezen do evangelija, do protestantizma, do osebne vere, pa tudi odprtost in strpnost do drugače mislečih, kar je meni dalo delo v duhovni oskrbi, tako v vojski kot v policiji. Ljudje so si očeta zapomnili po sproščenosti in veselju do življenja. Znal se je pogovoriti s komer koli, se nasmejati, se pošaliti – in prav to sproščenost si želim ohraniti tudi sam. Protestantizem mi je pisan na kožo, njegova teologija me je oblikovala. Evangeličanska cerkev me je vzgojila v človeka, kakršen sem danes, in to želim prenašati naprej.«

V škofovskem mandatu vam izzivov ne bo manjkalo. Upad vernikov in s tem povezano finančno stanje, kadrovski deficit … Kako jih boste naslovili?

»Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo vse lepo. Ko sprejmeš katero koli vodstveno funkcijo, se moraš zavedati, da vodenje dejansko pomeni reševanje problemov in izzivov. Moram pa tu izpostaviti še inšpektorja Bojana Prosiča, ki skupaj z mano tvori predsedstvo Cerkve. Oba sva bila neposredno izvoljena – ljudje so si naju izbrali. Naša Cerkev je tako prezbiterijalno-sinodalna: ljudje so tisti, ki usmerjajo pot. Moja prva naloga bo obiskati vse cerkvene občine, se pogovoriti z verniki, jih poslušati, da bomo skupaj začrtali smer. Ljudi je treba aktivno vključiti v delo Cerkve. Z upadom vernikov se soočajo praktično vse verske skupnosti. Mi moramo nadaljevati pot, naj se sliši še tako arhaično, ki je bila začrtana v 16. stoletju, ko je Luteranska cerkev nastala. Na teh temeljih. Le ta prah moramo nekoliko odstraniti in stvari 'prepisati' v bolj razumljiv jezik ter počakati. Nobena stvar se ne zgodi čez noč, pomembno je, da to pot začnemo hoditi. Slehernega vernika bom povabil k sodelovanju. Ljudi želim opogumiti, da mi povedo, česa si želijo, kaj Cerkvi manjka. Vprašati mladino, kaj si želijo, pa starejše, družine … Vidim zametke, kje in kaj bi bilo treba postoriti. Kot prvo pa to Cerkev narediti razumljivo in predvsem odprto za vse. Ne glede na družbeni status, barvo kože, miselnost ali spolno usmerjenost. Bog nas ni kategoriziral. Mi, ljudje, smo tisti, ki ustvarjamo razlike. Naloga Cerkve pa je, da jih preseže in išče ljubezen. To je tudi moje teološko vodilo. Kot je rekel apostol Pavel – ne sramujem se evangelija. Moramo ga znati oznaniti na način, ki nagovarja današnjega človeka. Vsak človek mora biti ljubljen, slišan in sprejet. Če so te tri stvari prisotne, potem je vsak pri sebi v redu. In to je tisto, kar mora Cerkev znova in znova sporočati. Bog je ena krasna stvar – iščemo ga povsod drugje, ampak je v nas. V strpnosti, spoštovanju in ljubezni drug do drugega nas namreč na neki način provocira in izziva.»

Jure Kljajić

Znotraj Evangeličanske cerkve obstajajo vendarle tudi različni interesi, ki jih bo treba dati na skupni imenovalec.

»Zagotovo. Ampak vsi imenovalci imajo neki svoj izvor in to je tisto, kar sporoča Cerkev. Na teh temeljih namreč stoji. Naše politične in druge opredelitve so stvar svobodne volje posameznika, v kar se Cerkev ne spušča. Ljubezen, spoštovanje in strpnost – na tem moramo graditi. Če bomo na tem gradili, nam nihče ne more očitati, da smo slabi. Zakaj bi bil slab, če imam nekoga rad in ga sprejemam? Vsi smo del božjega stvarstva. Bog je ustvaril človeka – moškega in žensko – po svoji podobi in nam podaril tudi to svobodno voljo, ker nas ima tako rad, da nas ne želi omejevati.«

Evangeličanska cerkev na Slovenskem je nedavno dobila dve novi cerkveni občini – v Novem mestu in v Kopru/Izoli. Priložnosti za rast tako obstajajo.

»Absolutno. Res je, da te širitve prinašajo tudi kadrovske in finančne izzive, vendar so to pozitivni izzivi. Protestantizem se je v Sloveniji začel v Ljubljani, kjer je deloval Primož Trubar, a se je zgodovinsko najmočneje ohranil predvsem v Prekmurju. Danes se moramo zavedati, da gre za vseslovensko in evropsko zgodbo, zato ne smemo govoriti, da gre zgolj za prekmursko stvar. Kot Luteranska cerkev imamo nalogo, da sporočilo evangelija omogočimo povsod. Zgodovinsko gledano so bili protestanti prisotni tudi v Celju, na Gorenjskem, na Bledu ... To dediščino moramo negovati in razvijati ter delovati kot Luterantska cerkev na Slovenskem, čeprav je res, da je bil Trubar proti temu, da bi na vsakem hribčku gradili cerkve.«

Vse pogosteje je sicer zaznati bojazen, da boste slej ko prej zaradi pomanjkanja vernikov in duhovnikov prisiljeni v zaprtje nekaterih cerkva oziroma cerkvenih občin.

»Povsem odkrito in pošteno lahko rečem, da zaprtje cerkva ni predvideno. Je pa predvideno, da bo moral kakšen duhovnik pokrivati več cerkvenih občin, ne le eno.«

To bo verjetno tudi ena od tem pogovora s cerkvenimi občinami, kar bo, kot napovedujete, ena od vaših prvih nalog ob prevzemu mandata.

»Tako je. Pri tem pa bi si želel pritegniti v cerkveno življenje vse, ki želijo pomagati. Duhovnik postaneš lahko šele s teološko izobrazbo, ampak imamo tudi še veliko nedorečenih stvari glede pridigarjev, lektorjev … Močno bi si želel uvedbo dvoletnega izobraževanja za laike, ki lahko nato vodijo bogoslužja, kot je praksa v Italiji. Poznamo tudi talarje za pridigarje. Ne govorim o uvedbi stroge hierarhičnosti, ampak da bi jih nosili kot znak odgovornosti. Denimo Rudolf Cipot, duhovnik v puconski cerkveni občini, je imel svoj čas 8000 vernikov. En sam duhovnik je to vodil s pomočjo dveh kaplanov, ki po nekaterih podatkih niti nista znala slovenskega jezika. Za cerkvene občine, ki imajo nizko članstvo in so kadrovsko oslabljene, bomo morali najti skupno rešitev. Za to pa je potreben dialog. Naj povedo, mi bomo prisluhnili in nato skupaj s sinodo sprejeli odločitev.«

Jure Kljajić

Imate v mislih tudi kakšne spremembe v strukturi božjih služb?

»Ob 500-letnici reformacije je bila opravljena širša analiza. Priporočila so jasna: pridiga naj traja od 12 do največ 15 minut, celotno bogoslužje pa približno 45 minut, kar je eno šolsko uro. Gre za preprosto dejstvo, da koncentracija ljudi danes ni več takšna, kot je bila nekoč. Lahko imaš pridigo dolgo dve uri, a vprašanje je, koliko si bo kdo res zapomnil. Včasih so bile pridige dolge zato, ker so ljudje na božjo službo potovali več dni in je bila to zanje redka priložnost. Zelo pomembno pa se mi zdi, da vsaka pridiga ponovno postane tudi verouk. Da ljudi pouči, da razlaga Sveto pismo, ne da samo nagovarja. Vsaka pridiga mora imeti sporočilo, iz katerega si lahko človek odnese vsaj en stavek, ki mu ostane v mislih. Moje bogoslužje ni daljše od 45 minut. Tudi mlade v Ljubljani sem vprašal, ali sem predolg, rekli so, da ne, če je pridiga dobro napisana in ima pomen. Kar se tiče glasbe: ta je bila pomembna že v času reformacije. Skupno petje je ena od temeljnih značilnosti luteranstva, in to moramo ohranjati, naj bodo to zbori ali skupno petje ob pesmaricah. Seveda moramo biti odprti tudi za nekatere sodobne rešitve in tehnologijo, vendar jih je treba 'prevesti' v naš, cerkveni jezik. Sodobna orodja so lahko v pomoč, ne pa nadomestilo za osebno pripravo in znanje. Lahko povem kar naravnost, da ChatGPT napiše slabo pridigo (smeh). Teologijo študiramo z razlogom. Obstajajo jasna pravila, kako se pridiga sestavi, zato se tega ne smemo posluževati.«

Če si dovoliva nekoliko predalčkanja. Vaš oče je veljal za bolj liberalnega, dočim odhajajoči škof Leon Novak sodi v bolj konzervativno strujo. Kako bi se opredelili vi?

»Če že moram okategorizirati svoje vrednote, bi jih orisal kot evangelijske. Odprto, spoštljivo in strpno: sola Scriptura, solus Christus, sola fide, sola gratia. Torej, samo Sveto pismo, samo Kristus, samo vera in samo milost.«

Sprašujem, ker me zanima vaše stališče do znanih ideoloških vprašanj. Splav, istospolne poroke, evtanazija. Evangeličanska cerkev se je denimo pridružila ostalim verskim skupnostim pri pobudi za referendum o zakonu o prostovoljnem končanju življenja.

»Ste prvi, ki me je to vprašal tako neposredno. Moja diplomska naloga je bila prav s področja družbenih vprašanj, zato sem se s temi temami ukvarjal že med študijem. Pri vseh teh vprašanjih se moramo zavedati predvsem pomena človeka kot posameznika. Ne želim bežati od odgovora, zato bodiva konkretna. Vprašanje evtanazije je tudi vprašanje, o katerem se bomo morali pogovoriti znotraj cerkvenih občin. Morali bomo prisluhniti ljudem, jim stvari razložiti, pogledati z obeh strani, pro et contra, teološko, in jim dati možnost, da povedo, kaj mislijo. Cerkev smo ljudje. Zato ta pristop ne bo 'moj', ampak cerkven in skupen. To pomeni: prezbiterij, sinoda, skupnost vernic in vernikov. Ta linija je pomembna, zato tudi uradnega stališča trenutno nimamo. Če pa me vprašate osebno glede istospolnih porok, to ni skrivnost. Italijanska evangeličanska cerkev je to vprašanje rešila že leta 2011 na sinodi in jih omogočila. Vsak duhovnik in duhovnica se odloča po svoji vesti. Sam sem v Trstu opravil takšno poroko – dveh žena – in priznam, da še nikoli nisem imel tako dolgih in poglobljenih priprav kot v tem primeru. Tam sem zares videl, da je ljubezen ljubezen in tu bi naredil piko. Pri takih vprašanjih se ne sprašujem, kaj bi 'Cerkev' naredila, ampak kako sam razumem Sveto pismo. Prav zato menim, da mora biti odločitev sprejeta na sinodi – torej s strani ljudi, skupnosti. Če neko stališče ni znotraj mojega osebnega videnja, potem imam morda sam težavo, a to ne pomeni, da s to Cerkvijo nimam nič skupnega. Gre za družbena vprašanja, na katera bomo morali odgovoriti skupaj. Moja želja je, da to storimo v tem mandatu, skupaj z inšpektorjem Bojanom Prosičem. Ne želim vplivati s svojim osebnim mnenjem, ker bi to lahko koga usmerilo ali obremenilo. Lahko pa povem, da se vedno znova vračam k Svetemu pismu in evangelijem – 'Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim'. Obstajajo upanje, vera in ljubezen – in največja med njimi je ljubezen. Bog je ustvaril človeka in mu dal svobodno voljo. In včasih se vprašam: kaj pa, če me Bog ravno skozi ljubezen izziva, da sprejmem drugače misleče, da ne zapadem v svoje okvirje? Tam se začne iskanje odgovorov. Ravno zato mi je protestantizem po značaju blizu – ker si upa pogledati globlje v Sveto pismo in se z vprašanji soočiti iskreno. Mi se moramo tudi znotraj Svetovne luteranske zveze povezovati v teologiji. Vsaka država ima svojo pot, ker je vsak narod drugačen, zato je Evangeličanska cerkev avtokefalna. Pomembno je, da se o teh vprašanjih pogovarjamo na evropski ravni, na konferencah, sinodah, srečanjih, in vidimo, kako jih rešujejo drugje. Več glav, več modrosti. Ne smemo se zapreti v teološki okvir, ampak se moramo posvetovati tudi z zdravniki, psihologi in drugimi strokovnjaki. Če pa govorim kot Aleksander Erniša, lahko glede evtanazije rečem, da kot zdrav človek ne čutim bolečine drugega. Prav zato ga moram slišati in biti zmožen stopiti prek sebe. O tej ljubezni govorim. Tisti, ki ni pogojena, ki razume in ne obsoja.«

In enako velja za vprašanje splava?

»Da. Tudi tu mora biti pristop individualen. Ne morem posiljeni ženski reči, naj otroka obdrži, saj mu mora nuditi ljubezen, a ta otrok ni bil spočet v ljubezni. Takšne situacije zahtevajo razumevanje, ne sodbo.«

Jure Kljajić

Še manj težav imate verjetno s pogrebom na način raztrosa pepela.

»Ne, pri tem ne vidim težav. Kot škof bom seveda vedno povprašal duhovnika, če ima s tem kakšen pomislek, in če ga ima, bomo našli nekoga drugega, ki bo to opravil. Gre za pietetno dejanje, predvsem pa za spoštovanje svojcev. Pomembno je, da ljudi slišimo in da njihove želje upoštevamo. Mi molimo in verujemo, da se duša človeka po smrti vrne k Bogu, posmrtni ostanki pa so nekaj drugega. Sam sem že imel pogreb z raztrosom pepela, pa tudi krst otroka, ki je bil spočet zunaj maternice. Vse te izkušnje so mi bile dane in verjamem, da mi jih je Bog namenil z razlogom. V molitvi vedno prosim, da bo na koncu sodil on, ne jaz.«

Ekumenizem vam je, glede na vse slišano, zelo blizu. Sprehod verskih voditeljev v Murski Soboti, ki ga je pred leti obudil škof Novak, boste torej ohranili?

»Seveda! (smeh) Morda ga uvedemo še v Ljubljani, pa še v kakšnem mestu. Sodelovanje med verskimi skupnostmi je izrednega pomena. Sam sem ves čas sodeloval s katoliškimi duhovniki – najprej v vojaškem vikariatu, zdaj v policiji. Tudi v Trstu smo imeli kar devet velikih cerkva oziroma verskih skupnosti, med njimi tudi močno judovsko skupnost, z obema rabinoma sem zelo dobro sodeloval. Ljudje se moramo znati združevati v temeljnih stvareh, ne da bi pri tem postali eno. Prav je, da smo si različni, saj nas različnost dela žive in dopolnjuje. Zato obstajajo različne verske skupnosti, ker vsak narod in vsak človek vero živi na svoj način. Pomembno pa je, da smo pri tem ponosni na svojo identiteto in hkrati odprti drug do drugega.«