Strokovnjakinja opozarja: Nasilje med mladimi je simptom širše družbe
Mladostnikom je treba dati konkretna navodila, kako se odzvati, na koga se obrniti in komu zaupati. Sociologinja opozarja, da je nasilje med mladimi simptom širše družbe.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Napad z nožem mlajšega dijaka na starejšo dijakinjo na zdravstveni šoli je znova odprl vprašanja o nasilju med mladimi, njihovih stiskah ter širšem družbenem kontekstu, v katerem takšni dogodki nastajajo. Po besedah doktorice socioloških znanosti, profesorice sociologije in predavateljice Lucije Čevnik nasilje med mladimi ni nov pojav.
Konflikti so del vsakdanjega življenja in se pojavljajo v vseh starostnih skupinah, tudi med mladimi in v šolskem okolju. To seveda ne pomeni, da je nasilje sprejemljivo ali opravičljivo, temveč gre za pojav, ki ga moramo razumeti, če ga želimo učinkovito preprečevati, poudarja sogovornica. Po njenih besedah so šole izrazito heterogena okolja, saj mladi prihajajo iz različnih družinskih, socialnih in kulturnih okolij, z različno preteklostjo, izkušnjami, vrednotami in vzorci vedenja. »V takšnih okoljih so trenja neizogibna, v posameznih primerih pa lahko prerastejo tudi v nasilje. Prav zato je pomembno jasno poudariti, da nasilje nikoli ni prava pot, hkrati pa moramo razumeti okoliščine, v katerih do njega prihaja,« je ocenila.
Kljub občutku, ki ga pogosto ustvarja intenzivno medijsko poročanje o posameznih nasilnih dogodkih, raziskave po njenih ocenah kažejo, da je fizičnega nasilja med mladimi danes celo manj, kot ga je bilo v preteklosti. Velik del nasilja se je preselil na splet, kjer dobiva nove oblike – od spletnega ustrahovanja in izključevanja do širjenja ponižujočih vsebin. Takšno nasilje je pogosto manj vidno odraslim, a za mlade nič manj boleče ali nevarno.
Stereotipiziranje mladih
Čevnikova opozarja tudi na pogosto posploševanje in stereotipiziranje mladih. Po njenih izkušnjah se večina mladih danes vede odgovorno in spoštljivo, v povprečju pa so celo manj nasilni kot marsikateri odrasel človek. Če pogledamo komentarje pod spletnimi članki ali objavami na družbenih omrežjih, postane stopnja sovražnosti, cinizma in agresije v družbi še posebej skrb vzbujajoča. Pri tem poudarja, da večine neokusnih in odkrito agresivnih komentarjev ne pišejo mladi, saj to ni njihov primarni medij niti interesno področje. Takšni dogodki tako po njenem mnenju več povedo o širših družbenih napetostih, pomanjkanju dialoga, empatije in varnih odnosov kot pa o domnevno »pokvarjeni mladini«.
Pomoč vsem vpletenim
Ko pride do nasilnega dogodka, je izjemno pomembno, da se pomoč in obravnava zagotovi vsem vpletenim. Najprej je seveda nujna zaščita žrtve, hkrati pa je treba obravnavati tudi povzročitelja nasilja, ki mora prevzeti odgovornost za svoje vedenje. Pogosto pa se pozablja na priče nasilja – otroke in mladostnike, ki so dogodek spremljali, so prestrašeni, v šoku in pogosto v globoki negotovosti. Ključen je jasen, umirjen in dosleden odziv odraslih. »Sporočilo mladim mora biti nedvoumno: nasilje ni sprejemljivo in ni dopustno. Ob tem je treba ugotoviti, ali gre za enkraten dogodek ali za ponavljajoče se vzorce nasilja. V drugem primeru se je nujno vprašati, kje v sistemu nastajajo vrzeli, ki omogočajo, da se nasilje nadaljuje ali celo stopnjuje,« je prepričana.
Mladostnikom je treba dati konkretna in jasna navodila, kako se odzvati, na koga se obrniti in komu zaupati. Jasni protokoli, hitro in usklajeno ukrepanje ter vidna prisotnost odraslih dajejo občutek varnosti in sporočilo, da ima šola oziroma sistem razmere pod nadzorom.
»Če odzivi institucij izostanejo ali so prepočasni, nedosledni ali nejasni, mladi, opazovalci in tudi širša skupnost dobijo občutek, da niso varni in da je nasilje ušlo izpod nadzora. V takšnih primerih so najbolj prizadeti prav žrtve in njihovi starši, ki se pogosto počutijo prepuščene same sebi. Žrtev se umakne, nasilnež pa lahko z vedenjem nekaznovano nadaljuje, kar dolgoročno poglablja stiske vseh vpletenih," je še dodala.
Z mladimi brez dramatiziranja
Po njenih besedah imajo takšni dogodki lahko za žrtev resne in dolgotrajne posledice – od strahu, sramu, krivde in osamljenosti do upada samopodobe, učnih težav, anksioznosti, depresije in v skrajnih primerih tudi samomorilnih misli. Vrstniki, ki so nasilju priča, se pogosto soočajo z občutki nemoči, krivde in strahu, saj se lahko sprašujejo, ali bodo naslednji na vrsti. »V manjših okoljih, kot je Pomurje, se takšni dogodki še hitreje razširijo, kar dodatno poveča občutek ogroženosti in nezaupanja v skupnosti,« je ocenila.
Po njenih besedah se morajo starši z otroki o takšnih dogodkih pogovarjati odkrito, mirno in brez dramatiziranja. Pomembno je, da jim prisluhnejo, preverijo, kako so dogodek doživeli, ter jim omogočijo, da izrazijo strah, jezo ali zmedenost. »Otroci morajo vedeti, da niso sami in da bodo odrasli ukrepali, če bo to potrebno,« je opisala.
Ključna preventiva
Pri preprečevanju nasilja ima ključno vlogo preventiva. Kljub občutku, da se o vrstniškem nasilju veliko govori, Čevnikova pri izvajanju delavnic v šolah pogosto opaža, da mladi pogosto zelo slabo prepoznavajo nasilje. Mnogi, ki so že bili žrtve, svojega doživljanja sploh ne prepoznajo kot nasilje, povzročitelji pa svoje vedenje pogosto razumejo kot »šalo« ali »zabavo«, ne da bi se zavedali, da s tem nekomu povzročajo globoko bolečino, stres, sram in obup.
Po besedah Lucije Čevnik je delež mladih, ki so res izrazito in patološko nasilni, zelo majhen. V ozadju nasilnega vedenja se pogosto skrivajo druge stiske, kot so potreba po pozornosti, tekmovanje za status, kompenzacija lastne nemoči ali težke izkušnje iz drugih okolij. To nasilja ne opravičuje, pomaga pa razumeti, zakaj je pomembno, da tudi povzročitelje nasilja obravnavamo strokovno in celostno. »Pogosto se namreč za masko nasilneža skriva ranjen otrok z zelo krhko samopodobo, ki je moral že zelo zgodaj skozi zahtevne življenjske preizkušnje,« je sklenila.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
