Marina Vrbnjak

Smo tik pred koncem še enega šolskega leta, za devetošolce se bo sklenilo že jutri oziroma v ponedeljek, ko bodo svoje osnovnošolsko izobraževanje okronali z valeto, medtem ko so preostali šolarji od ciljne ravnine oddaljeni še nekaj dni več. Veliko se je v zadnjem mesecu pisalo in razpravljalo o stiskah, ki jih učenci in dijaki doživljajo največ prav zadnje tedne šolskega leta, ko je treba popraviti še kakšno oceno. Žal so te stiske tudi eden od razlogov, da vsake toliko kakšen mlad človek obupa in si vzame življenje. Ob takih informacijah si zmeraj želim, da bi lahko vsem tem mladim, ki se obremenjujejo zaradi šole, ocen in kar je še teh s perspektive odraslega nepomembnih razlogov, povedala, da ocene niso vse, vsekakor pa niso razlog, da bi zaradi tega kakor koli škodili sebi. Da bodo čez nekaj let, ko odrastejo, vse to videli povsem drugače in se bodo ob teh »problemih« le nasmehnili. A hkrati jih razumem, saj res odraščajo v čudnem svetu, kjer je pomembno biti najboljši, najlepši, četudi je to samo fasada. Kjer so sovražni govor, norčevanje, izsiljevanje postali nekaj normalnega, saj ne nazadnje to počnejo tudi tisti, ki nam vladajo. Veliko stisk bi si prihranili, če ne bi uporabljali družbenih omrežij, saj so prav ta leglo večine hudobije, ki danes pustoši po svetu. Prekomerna uporaba zaslonov pa ima za posledico tudi pomanjkanje stika z realnostjo in zatekanje v neke svetove, kjer je vse čudovito in kjer se nikomur ni treba spopadati s slabim.

Jure Kljajić

Prav zato sem bila nedavno toliko bolj vesela treh mladih fantov, srednješolcev. Na neki topel poletni večer sva se s fantom odločila, da iz zaprašenega kota vzameva košarkarsko žogo in greva bolj za šalo kot zares nekajkrat vreč na koš, da razgibava telo. Ob igrišču so s svojo žogo sedeli trije mladeniči. Glede na to, da danes redko doživim, da te kdo iz te generacije sam od sebe pozdravi, sem bila še toliko bolj presenečena nad povabilom: »Bi šla dva na dva?« Čeprav nobeden od naju sedem let ni igral košarke, sva bila za. In tako smo se »udarili« – trije mladci in dva (vsaj z njihove perspektive) malo starejša občana. Igrali smo zavzeto in odigrali tri serije do 11 točk. In veste kaj? Dva »stara« sva mladim dala kar lepo lekcijo košarke. Prva ugotovitev dneva: po 30. še nismo za odpis. In druga, najpomembnejša ugotovitev: še obstajajo prijetni, vljudni mladci, ki znajo živeti tudi analogno. V prihajajočih počitnicah zato vsem šolarjem želim več igrišča in manj zaslonov.