Vanesa Jaušovec

Junij je zame vsako leto poseben mesec, še posebej pa zadnjih pet let. Mesto se prebuja v festivalskem utripu, telefon skoraj ne utihne, elektronska pošta se polni hitreje, kot mi jo uspe prazniti, v glavi pa se ves čas prepletajo aktualni dogodki, načrtovanje poletnega dogajanja, koncerti, gledališče, družina in vsakodnevne obveznosti.

Nedelja, 14. junija

Teden tokrat sklenem nekoliko drugače. V Pulju se udeležim koncerta Lennyja Kravitza. Priznam, da sem si ta večer rezervirala že pred meseci. Včasih tudi tisti, ki organiziramo dogodke za druge, potrebujemo trenutek, ko smo samo obiskovalci. Ko ugasnejo luči in zazvenijo prvi akordi, za dve uri pozabim na delo. Domov se vračam polna energije. Pred nami je še nekaj intenzivnih dni do začetka festivala Soboški dnevi 2026.

Niko Časar

Ponedeljek, 15. junija

Dan začnem z vadbo. Zgodnja jutranja ura je skoraj edini čas, ko lahko misli za trenutek preusmerim od službe. Po treningu hitro pod prho in naravnost v pisarno. Čaka me priprava vsebin za grafike za festivalske dogodke ter objave na spletnih straneh in družbenih omrežjih. Vsak izvajalec ima svoje zahteve, dogodki svojo podobo. Skupaj z ekipo preverjamo, ali so grafike ustrezno pripravljene, ali smo označili vse nastopajoče ter ali so datumi, ure in lokacije točni. Pri načrtovanju festivalskih dogodkov štejejo številne podrobnosti in hvaležna sem za uigrano ekipo, skupaj zmoremo vse!

Torek, 16. junija

Dopoldne mine ob telefonu. Urejam in potrjujem rezervacije za nastopajoče. Nekateri pridejo z velikimi spremljevalnimi ekipami, drugi potujejo sami. Tisti od daleč potrebujejo posteljo, vsi pa zagotovo jasna navodila. Med elektronskimi sporočili se vrstijo še tehnični zahtevki, kar sproti usklajujem s tonskim mojstrom. Glasbeniki znajo biti včasih prav muhasti in nekateri se obnašajo zelo zvezdniško, spet drugi navdušijo s toplino in spoštljivostjo. Sestavni del pogodb so tudi zahteve glede pogostitve in gostoljubja. To je zgodba zase. Včasih gre le za sadje in vodo, kdaj pa kdaj pa za zadovoljitev potreb nastopajočih tudi (skoraj) izgubiš živce.

Niko Časar

Sreda, 17. junija

Ko pridem v službo, že usklajujemo naročila tiskovin in zadnje podrobnosti festivalske logistike. Koliko vode? Kam namestimo vse nastopajoče, kdo bo odgovoren za koga? Vse je treba naročiti in urediti pravočasno, saj si med festivalom ne moremo privoščiti presenečenj. Telefoni zvonijo pogosteje kot običajno, elektronska pošta se polni iz minute v minuto, seznam opravil pa se zdi daljši z vsakim novim odgovorom. Ko najdem kakšen prosti trenutek, se lotim še priprave vsebin za novo gledališko sezono. Medtem ko razmišljam o poletnih koncertih, se v resnici že selim v jesen. Novi abonmaji, gostovanja, datumi predstav in usklajevanje terminov. V kulturi se letni časi pogosto prekrivajo. Ko se poletna sezona šele začenja, morajo biti jesenska, zimska in pomladna že skrbno načrtovane. Še preden vsi sogovorniki pobegnejo na poletne počitnice.

Četrtek, 18. junija

Jutranji trening. Ena ura, ki jo namenim sebi, mi da energijo za dni, ki prihajajo. V pisarni je nato živahno. Vsaka potrditev sproži novo vprašanje, vsak odgovor odpre novo nalogo. Festivalski teden se nezadržno približuje. Preverjamo tehnične zahtevke nastopajočih, usklajujemo prihode izvajalcev, potrjujemo termine tonskih vaj in skrbimo, da nobena podrobnost ne ostane spregledana. Poleg festivalskih priprav intenzivno sestavljam še program kulturne vzgoje za vrtce, osnovne in srednje šole. Ko mi uspe koordinatorjem poslati program dober teden pred koncem šolskega leta, si oddahnem. Vesela sem, da bo tudi sezona 2026/27 raznolika, kakovostna in zanimiva tako za zveste abonente kot za mlajše občinstvo.

Niko Časar

Petek, 19. junija

Petki so v tem času vse prej kot običajni. Dopoldne pomagam pri pripravi prizorišča za festival Sočna vilica, popoldne poskrbim za glasbene izvajalce. Vedno znova me navduši, kako se lahko dobra hrana, glasba in druženje združijo v dogodek, ki v mesto privabi toliko ljudi. Vesela sem tudi novice, da smo zbrali za avtobus prijav za ogled opere Tosca v čudovitem naravnem ambientu kamnoloma St. Margarethen v Avstriji. Zvečer me čaka povsem drugačna vloga. S petka na soboto občasno vodim skupni nočni program Radia Si in Vala 202. To delo opravljam honorarno in priznam, da sem se pred leti zaljubila v radio. Je medij, ki me še vedno navdušuje s svojo neposrednostjo in močjo povezovanja ljudi. To pomeni osem ur bedenja za mešalno mizo v studiu mariborskega RTV-centra. A pomeni tudi osem ur odmika od vsakodnevnih službenih in drugih obveznosti. Prija.

Sobota, 20. junija

Sobotno dopoldne prespim. Nočni program pusti svoje posledice. Ko se prebudim, pa se dan hitro prestavi v višjo prestavo. Pred nami je namreč pomemben družinski dogodek. Kristina 21. junija praznuje deseti rojstni dan. Prvi poletni dan se zdi idealen za piknik v krogu sorodnikov in prijateljev, a še preden v nedeljo pridejo gostje, je treba marsikaj pripraviti. Še ena skrbna organizacija dogodka. Popoldne si vzamem čas za obisk produkcije Gledališke šole ZKTŠ MS, v kateri nastopa tudi Kristina. Vedno je posebno doživetje opazovati otroke na odru. Kot mama sem seveda še toliko bolj ponosna.

Ko se dan počasi preveša v večer, se spomnim, da je pred nami le še nekaj intenzivnih dni do začetka festivala Soboški dnevi. Nato bo mesto zaživelo tako, kot smo si ga predstavljali že mesece. Takrat bodo obiskovalci videli končni rezultat. Jaz in moji sodelavci pa bomo vedeli, koliko nevidnega dela se skriva za vsakim koncertom, vsakim aplavzom in vsakim nasmehom na festivalskem prizorišču. Prav zato imam svoje delo tako rada.