Po nizu sporočil o okolju prijazni električni energiji iz obnovljivih virov, ki jo bo ustvarjala prva povsem slovenska geotermalna elektrarna v Čentibi, je tik pred gradnjo prišla na dan še njena okolju manj prijazna in javnosti doslej zamolčana plat. Osnova za izkoriščanje geotermalne toplote namreč ne bo vroča voda iz globin, ampak bo toploto iz zemlje na površje prinašal za pogon turbine uparjen plin amonijak.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Na javnih predstavitvah projekta so vlagatelji govorili samo o uporabi uparjenega hladiva, torej o tekoči hladilni tekočini, ki se bo spuščala na dno vrtine. O tem, da gre za uporabo okolju nevarnega plina, ni bilo govora. V resnici pa je pilotni projekt zasnovan tako, da se bo energija v sistemu ustvarjala na osnovi kemičnega procesa. Ta se bo sprožil s segrevanjem in nato ohlajanjem plina v nekem zaprtem sistemu.
Patent gravitacijske toplotne cevi na področju izkoriščanja energije iz podtalja je bil izključno dan v uporabo Dravskim elektrarnam Maribor (DEM), torej družbi v skupini Holding Slovenske elektrarne (HSE), partnerja pri izvedbi geotermične elektrarne pa sta še Petrol in Nafta Lendava. Pismo o nameri je konec januarja 2021 podpisala še Občina Lendava.
V sistemu 900 litrov amonijaka
DEM so kot nosilec projekta pred kratkim vložile na Upravno enoto Lendava vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za postavitev pilotne geotermične elektrarne. Kajti direktorat za okolje, ki deluje pri ministrstvu za okolje, je nosilcu projekta 29. novembra lani izdal sklep, da za omenjeni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja, kar tudi pomeni, da je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojna lokalna upravna enota.
V omenjenem sklepu je navedena tudi ugotovitev, da čeprav se bo za potrebe obratovanja pilotne geotermične elektrarne kot hladilna tekočina v zaprtem sistemu uporabljal amonijak, naprava ne pomeni tveganja za povzročitev večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. V obrazložitvi je še navedeno, da se bo amonijak uporabljal tako, da se bo v cevi uplinjal pri temperaturi 146 stopinj Celzija, temperatura amonijaka pri vstopu v turbino pa bo znašala največ 60 stopinj Celzija. V sistemu bo približno 900 litrov amonijaka, temperatura samovžiga amonijaka je 630 stopinj Celzija.
Kot je znano, bodo geotermično elektrarno postavili na obstoječi opuščeni plinski vrtini Pg-8 nedaleč od naselja Čentiba, njen najbližji objekt pa je lendavska čistilna naprava. Ta plinska vrtina je globoka 3000 metrov, vanjo pa se bo za potrebe delovanja geotermične elektrarne vstavila cev do globine tisoč metrov. Čeprav sistem ne bo črpal tople vode, kar tudi pomeni, da nosilcu projekta ne bo treba plačevati koncesije za njeno uporabo, bo vendar ustvarjal odvečno toploto, ki jo bodo spuščali v zrak. Ocenjena povprečna vrednost te toplote je 400 kW, s tem da bo odvisna od temperaturnih razmer.
Odvečna toplota v zrak
Vprašanje, zakaj bo v sistemu uporabljen za hladilno tekočino amonijak in ne katera druga tekočina, smo zastavili DEM in Darku Goričancu, enemu od inovatorjev gravitacijske toplotne cevi, ki so jo razvili in patentirali na mariborski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Prav tako smo vprašali, ali bo približno 900 litrov amonijaka za prenos toplote v zaprtem cevnem sistemu zadostovalo za učinkovito delovanje naprave ali pa se bo za doseganje boljše učinkovitosti količina povečevala. Prav tako nas je zanimalo, zakaj že sam pilotni projekt ne zajema rešitve za izkoriščanje odvečne toplotne energije, ki se bo zdaj spuščala v zrak in okolico.
Odgovore smo prejeli samo od DEM. Navajajo, da bo pilotna geotermična elektrarna moči 50 kW postavljena na suhi vrtini Pg-8, kjer se bo izrabljala toplota pregretih kamnin. Kot geotermalni fluid se bo uporabljal amonijak. Princip, ki se uporablja pri gradnji pilotne geotermične elektrarne, je pogojen z dano temperaturo in globino suhe vrtine. V tem projektu se v nasprotju z običajnim geotermičnim fluidom (geotermična voda) uporablja amonijak, ki omogoča izparevanje in kondenziranje že pri dosti nižjih temperaturah v primerjavi z vodo. »Maksimalna temperatura na dnu vrtine je 155 stopinj Celzija in ne omogoča uporabe vode kot geotermičnega fluida,« pojasnjujejo.
Uporaba patentirane geotermične gravitacijske toplotne cevi je torej popolnoma nov način proizvodnje električne energije. Posebnost je zaprt tokokrog geotermičnega fluida. Geotermična gravitacijska cev je s tehničnega vidika plinotesna vrtina, v katero se bosta vgradile dve vzporedni plinotesni cevi z manjšim in večjim premerom.
Skozi cev manjšega premera se bo s površja uvajal tekoči geotermični fluid, ki se zaradi gravitacije usmeri navzdol in se ob ustrezni regulaciji po prehodu vgrajenega pakerja in parne zapore z naraščanjem temperature z globino počasi uparja. Pregreta para geotermičnega fluida se vrača na površje po cevi večjega premera, kjer se izkorišča za proizvodnjo električne energije na Eulerjevi turbini. Po kondenzaciji pare na površini se geotermični fluid ponovno vodi v geotermično gravitacijsko cev dolžine tisoč metrov, kar tvori zaprt tokokrog.
»Elektrarna tako deluje brez plinskih emisij, ki nastanejo pri običajnih binarnih geotermalnih elektrarnah pri pretoku vodnega fluida, kjer je treba imeti poleg črpalne vrtine še reinjekcijsko,« so v odgovoru še zapisali pri DEM. Glede rešitve za izkoriščanja nastale odvečne toplote pa pravijo, da gre za pilotni projekt, s katerim želijo predvsem potrditi princip obratovanja elektrarne, nato pa se bodo posvetili še temu vprašanju.
Kakšno je tveganje za ljudi in okolje?
Amonijak je nevarna snov za okolje, živali in ljudi, je tudi vnetljiv, segrevanje pa lahko povzroči eksplozijo. Kljub temu je njegova uporaba zelo razširjena tako v industriji kot na splošno za različne namene. Morda je še najbolj poznana njegova uporaba v sistemih za hlajenje. Amonijak sam po sebi ni problematičen, če vemo, da je tehnologija za njegovo uporabo preverjena, pravijo poznavalci procesov, drugače pa je, kadar gre za nekaj nepreizkušenega.
Pomembno je torej, kako se bo v smislu dobre inženirske prakse projekt izpeljal. V danem primeru je dejstvo, da gre za nekaj še nepreizkušenega, za raziskovalno-aplikativni pilotni projekt oziroma njegovo prvo praktično izvedbo in uporabo v svetu sploh. Javnost o morebitnih tveganjih ni slišala nič, prav tako vključenih varovalk ni preveril postopek presoje vplivov na okolje.