Aleksander Jevšek, 61-letni Korošec, ki že skoraj štiri desetletja živi v Murski Soboti, je predčasno končal svoj drugi mandat na čelu Mestne občine Murska Sobota in sprejel izziv v vladi Roberta Goloba. Kot minister brez listnice vodi službo vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, in če se bodo želje koalicije izpolnile, bo dobil samostojen resor, ki bo pristojen tudi za regionalni razvoj. V vlogi kohezijskega ministra daje zadnje kljukice projektom za črpanje evropskih sredstev, trenutno pa v vladni službi intenzivno pripravljajo vse potrebno za novo finančno perspektivo, v kateri je za Slovenijo predvidenih 3,2 milijarde evrov.
Na čelu soboške občine ste bili skoraj dva mandata. Ste zadovoljni z opravljenim?
»O zadovoljstvu je vedno treba vprašati občane, saj so najbolj kompetentni za to, da ocenjujejo delo župana in občinskega sveta. Kar se moje ocene tiče, lahko rečem, da v mestni upravi deluje odličen tim in vsi rezultati dela v zadnjih letih so rezultat dela tega tima, na čelu katerega pa je seveda župan. Ravno pred intervjujem sem s podžupanom sedel v svoji nekdanji pisarni in posli tečejo tekoče naprej. Mestna občina Murska Sobota je ena izmed tistih, ki so v zadnjih letih naredile velik razvojni korak naprej. Kot je to običajno, nam to bolj priznavajo tisti, ki prihajajo k nam. Če pa verjamemo anketam, ki so bile narejene pred mojim odhodom, o zadovoljstvu z župani in mestnimi sveti, kotiramo na tretjem mestu od dvanajstih mestnih občin, kar je odličen rezultat in napredek v primerjavi z lanskim ocenjevanjem.«
Gotovo obstajajo tudi obžalovanja.
»Žal mi je, da nekaterih projektov nismo zmogli izpeljati v zastavljenih terminskih načrtih. V mislih imam predvsem vzhodno soboško obvoznico, kjer se je, ne po naši krivdi, zataknilo pri sebeborskem zadrževalniku, zdaj potekajo postopki s pridobivanjem gradbenega dovoljenja. O tem sem se že pogovarjal z ministrom za infrastrukturo Bojanom Kumrom in postopki pač morajo teči v skladu z zakonom, sebeborski zadrževalnik pa je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za vzhodno soboško obvoznico. Znano je tudi, da sem že ob začetku prvega mandata obljubljal, da bomo zgradili zimski bazen, in od teh obljub ne bežim. Kot veste, se dela sedaj prostorski akt za območje Fazanerije, kjer je ta bazen predviden, in z velikim posluhom bom spremljal razpise za tovrstne športne objekte, ki bodo na nivoju evropskih sredstev kot tudi na nivoju države. Naredil bom vse v skladu s svojimi pooblastili, da bom lahko prispeval k temu, da regija dobi v soboški občini zimski plavalni bazen. Tu pa je seveda še vsa druga potrebna športna infrastruktura. Žal mi je tudi, da nam ni uspelo Murske Sobote kot regijskega središča v večji meri uvrstiti na seznam mestnih občin s fakulteto. Predvsem imam v mislih kmetijsko fakulteto ali pa tudi kakšno drugo, saj bi s tem bistveno olajšali položaj naših študentov, ki se morajo voziti v Ljubljano ali Maribor na študij. Ni nam tudi uspelo v celoti popolniti Severne obrtno-industrijske cone, kjer je še nekaj zakupljenih, ampak nepozidanih parcel iz preteklosti. Signali pa prihajajo, da bo sedaj tukaj nekaj nastalo. V mislih imam Lesnino, tudi Bisol se ponovno zanima za to lokacijo, saj iščejo novo lokacijo za proizvodnjo. Upam, da se bodo odločili za parcelo, ki jo imajo že več let zakupljeno v mestni občini, kar bi pomenilo možnost zaposlitve naših občanov.«
Je kaj grenkega priokusa tudi glede nerešenega konflitka z z vodstvom Pomurskih lekarn?
»Seveda je, ampak tukaj nisem razočaran nad storjenim. Mestna občina in jaz kot župan smo naredili vse, kar smo bili dolžni narediti, da se vzpostavi zakonito stanje. Žal tako na nivoju državnih organov kot na nivoju sodišč ti postopki tečejo že leta, odziv pa ni takšen, kot bi ga človek pričakoval. Grenki priokus je, da se še vedno, ne samo v Pomurskih lekarnah, ampak tudi v drugih, dela v nasprotju z zakonom, kar tudi država priznava.«
Podžupan Zoran Hoblaj, ki vas nadomešča, ne bo kandidiral na jesenskih volitvah, ampak bo to Damjan Anželj. Je prava oseba, da stopi v vaše čevlje?
»Sam sem se zelo aktivno vključil v iskanje županskih kandidatov in prav tako bom zelo aktiven pri iskanju kandidatov za volitve v mestni svet. Opravil sem veliko pogovorov in pri tem ugotovil, da čeprav je na prvi pogled županovanje privlačna politična funkcija, se vsak zaveda, da je izredno zahtevna, zato je težko najti dobrega kandidata. Damjan Anželj v tem smislu ni bil nobena rezerva, ampak je bil v krogu kandidatov, ki sem jih imel v mislih, njegovo kandidaturo so v skladu z našimi postopki potrdili tudi organi stranke. Poznam ga že dolgo, ko je še delal kot matičar na soboški upravni enoti. Je človek, ki ima izredno veliko kvalitet. Je izobražen – magister javne uprave, dolga leta je deloval kot matičar in bil udeležen v velikih delovnih skupinah na področju javne uprave, to področje pozna zelo dobro. Je domačin, mlad in ima karizmo za župana. Je tudi dober retorik. Pri njem pa posebej cenim to, kar je dokazal, ko je pred letom in pol prišel v ekipo na mestno občino za področje sociale, da ima izjemno čustveno inteligenco, kar pomeni, da se zna z ljudmi pogovarjati, jih razume in si vzame čas zanje, da rešuje njihove stiske. To ga še posebej odlikuje. Mislim, da je to tudi ena pomembnih lastnosti vsakega župana. Hkrati uživa tudi ugled v športnem svetu, med gasilci in v lokalnem okolju, ker ni konflikten in povezuje, zato se mi zdi, da bo znal slediti razvoju mesta in mestne občine, ki je že začrtan, ter bo z dobro ekipo postavil tudi razvojne cilje za naprej.«
Torej verjamete, da boste Socialni demokrati ohranili primat v soboški občini, kljub temu da se je pojavila konkurenca v obliki Gibanja Svoboda?
»Lokalne volitve so povsem druga zgodba kot državnozborske volitve. Na lokalnem nivoju se tako za župane kot za svetnike volijo bolj ljudje kot pa stranke. Mislim, da je Anželj odličen kandidat, in volitve bodo pokazale, kako bo uspešen. Prepričan sem, da bo. Jaz osebno in celotna stranka mu bomo stali ob strani v času volilne kampanje. Veliko bomo hodili po terenu, obiskovali krajevne skupnosti, društva in podjetja. Že ob njegovi predstavitvi smo z gospodarskim ministrom Hanom obiskali podjetje Codex in se sestali s predsednikom Pomurske gospodarske zbornice Robertom Grahom ter predsednikom razvojnega sveta Tadejem Ružičem. Anželj s temi obiski in stiki lahko dobi zelo koristne informacije za delo, ko bo prevzel županovanje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Očitno ste zelo prepričani o njegovem uspehu, ampak preidiva k vaši novi funkciji. Za vami je že nekaj vladnih sej. So te bolj burne od sej mestnega sveta?
»Vse so precej naporne, ker je veliko gradiva in točk dnevnega reda. Vlada je bila, kot veste, imenovana pred napovedanim rokom in je takoj začela delati. V tem poletju dopusta praktično ne bo, saj smo si zadali zelo smele načrte, ki jih želimo vsak na svojem področju uresničiti. Ne nazadnje se soočamo z zelo resnimi gospodarskimi vprašanji, ki so povezana s prehransko in energetsko krizo, draginjo in težavami podjetij, zato časa za počitek praktično ni. Tako bi lahko strnil vtise prvih dveh mesecev ministrovanja. Konkretno je na mojem področju prav tako precejšnja časovna stiska, saj je bilo jasno, da bo treba nujno narediti vse, da se uskladi partnerski sporazum z Evropsko komisijo. To nam je uspelo, saj smo 15. julija na Evropsko komisijo poslali uradno različico sporazuma. Gre za pomemben strateški dokument, ki smo ga morali uskladiti najprej na nivoju vseh ministrstev, poleg tega pa še z vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. Sodeloval sem na sestankih med obema regijama in z dobrimi pogovori, argumenti in zagotovili, kako bomo pripravljali program za finančno perspektivo, nam je uspelo doseči soglasje. Kaj bi sledilo, če takšnega tempa ne bi zasledovali in partnerskega sporazuma ne bi pripravili? Če Slovenija letos ne bi sprejela partnerskega sporazuma in nato še operativnega programa, bi ostali brez tranše 500 milijonov evrov, kar je velik denar, zato si tega ne smemo dovoliti. Bil sem že v stiku z evropsko komisarko za kohezijo Eliso Ferreiro, ki je nakazala, da bo avgusta obiskala Slovenijo. Takrat bomo partnerski sporazum tudi podpisali, programiranje pa smo že začeli. Delamo po načelu od spodaj navzgor, kar je drugače kot prej, ko smo od ministrstva dobivali že pripravljene programe, ne da bi bili vključeni v njihovo pripravo. Tako začenjamo pogovore z ministrstvi, potem pa še s kohezijski regijami in preostalimi deležniki. Imel sem tudi že sestanek z vodstvom Gospodarske zbornice Slovenije, ki jo vodi naš rojak Tibor Šimonka, in dogovorili smo se, da bomo zbornico kot pomembnega partnerja vključili v programiranje. Če kdo, potem zbornica najbolje pozna potrebe gospodarstva v novi finančni perspektivi.«
Glede nove finančne perspektive in potrebnih dokumentov gre torej vse po načrtu?
»Do konca septembra želimo operativni program, ki bo usklajen na vseh ravneh z vsemi pomembnimi deležniki, poslati Evropski komisiji in nato pričakujemo, da ga bo do konca leta potrdila, da ga lahko začnemo izvajati, s konkretnimi razpisi že z novim letom. Zelo bomo pohiteli, saj bo nova finančna perspektiva nekoliko krajša kot iztekajoča se, ki jo še izvajamo, saj je bila podaljšana za dve leti.«
Slovenija bo iz načrta za okrevanje in odpornost dobila skoraj 300 milijonov evrov manj zaradi boljših gospodarskih rezultatov. Finančne vire bo treba sedaj prilagoditi, kaj pa to pomeni za načrtovane projekte?
»Dejstvo je, da se je slovenski bruto domači proizvod v letu 2021, zaradi okrepljene državne porabe in pospešenega zadolževanja, okrepil, zato je Slovenija upravičena do 286 milijonov evrov manj nepovratnih sredstev. Tako bo namesto sprva predvidene 1,8 milijarde upravičena do 1,5 milijarde evrov. Kot ste pravilno ugotovili, bo vlada zaradi zmanjšanja prilagodila finančne vire. Možnosti so, da zmanjšamo načrtovane investicije, da zaprosimo za večji znesek posojil ali pa da za načrtovane projekte predvidimo druge nacionalne vire. Čeprav ta mehanizem vodi urad, ki spada pod ministrstvo za finance, kot resorni minister za kohezijo zelo pozorno spremljam, kaj se s tem dogaja, in sem ves čas v stiku s finančnim ministrstvom. Kohezija in načrt za okrevanje in odpornost se namreč v marsikateri točki dopolnjujeta, zato je potrebno sodelovanje. Trenutno v vladi res intenzivno izpolnjujemo pogoje in vlagamo velike napore, da bi pridobili naslednje tranše iz načrta za okrevanje in odpornost.«
Ali je Slovenija v tem trenutku neto plačnica ali še vedno neto prejemnica sredstev iz proračuna EU?
»Slovenija je neto prejemnica in še nekaj časa bo. Res pa je, da se v času izvajanja finančne perspektive lahko v določenem trenutku pokaže drugače, ampak na koncu je Slovenija zagotovo neto prejemnica.«
Predlagali ste tudi prerazporeditev sredstev z Evropskega socialnega sklada na Evropski sklad za regionalni razvoj, ob čemer sta vaš predhodnik Zvone Černač in nekdanji premier Janez Janša izrazila ogorčenje, saj naj bi zdaj večji del sredstev namesto za zdravje, oskrbo starejših in šolstvo šel za nevladne organizacije z Metelkove. Je kritika upravičena?
»Tem kritikam se čudim. Ravno v času Janševe vlade je bil namreč dan predlog, da se celo 20 odstotkov teh sredstev prenese na sklad za regionalni razvoj. Ko sem bral te dokumente, sem na neki način razumel to potezo, saj so znotraj socialnega sklada mehanizmi, ki so namenjeni povečanju zaposlenosti, v Sloveniji pa imamo brezposelnost trenutno zelo nizko, zato mi je bilo logično, da se ta sredstva prenesejo na druge sklade, kjer bolj potrebujemo denar. No, Evropska komisija se takrat ni strinjala s prenosom, čeprav je ta v skladu z evropsko zakonodajo možen, in ni šlo za samovoljo Slovenije. Komisija je bila mnenja, da bi bil odstotek prenosa 12,5, in modro odločila, da se počaka do nastopa nove vlade. Ko sem prevzel ministrstvo, sem s temi 12,5 odstotka šel na pogajanje z ministrstvom za delo, ki je skrbnik socialnega sklada, in tako smo se nekako uskladili pri 8,5 odstotka, s čimer neformalno soglaša tudi komisija. Kritike niso umestne tudi zato, ker lahko država kadar koli, če se bodo razmere na področju socialnega sklada poslabšale in zahtevale sredstva, spremeni operativni program in prenaša sredstva. Vem, da evropska zakonodaja v soglasju z Evropsko komisijo dopušča fleksibilno razporejanje sredstev, zato v tem ne vidim večjega problema.«
Nedavno je bilo tudi s prerazporeditvijo sredstev vaše vladne službe podprtih vseh 20 projektov za odpornost slovenskega turizma. Ali država panično išče način, kako porabiti vsa evropska sredstva?
»Če govoriva o stari finančni perspektivi in pogledamo projekte ter sklepe o odobritvi teh projektov, potem imamo ves denar porabljen. Če pa pogledamo realno, obstajajo projekti, ki so pod vprašajem, ali bodo izvedeni do konca leta 2023, ko je treba sredstva v celoti počrpati. V izogib temu, da bodo sredstva ostala, bomo v službi vlade za kohezijo naredili zelo temeljito analizo in opravili pogovore z nosilci, da bi ugotovili, kateri so tisti projekti, ki bodo realno lahko realizirani, kateri pa ne. Veliko je razlogov, da kak projekt ne bo realiziran. Nekaj je v draginji, nekaj mogoče tudi v fazah pridobivanja gradbenih dovoljenj, razlogi so različni. Vseeno pa imamo skupen cilj, da počrpamo celotna sredstva iz te finančne perspektive. Ko bomo identificirali, koliko sredstev bo znalo biti na razpolago zaradi nerealiziranih projektov, bomo v dogovoru s komisijo odločali, kam bomo ta sredstva prerazporedili. Variante so, da jih razporedimo za tiste projekte, kjer so gradbena dovoljenja že pridobljena in obstajajo pogoji, da se sredstva počrpajo, ali pa to, kar je tudi poziv investitorjev in tistih, ki projekte izvajajo, da z neko indeksacijo skušamo krpati to situacijo, ki jo je povzročila draginja. O tem pa odloča komisija, s katero bomo imeli tudi v kratkem sestanek. Upam, da bo izvedeno tako, da bomo vsa sredstva počrpali. Prav pri projektu, ki ga je razpisalo gospodarsko ministrstvo in je povezan z revitalizacijo visokogorskih smučišč in nastanitvenih kapacitet, smo našli 10,5 milijona evrov iz tega ostanka in dopolnili razpis tako, da so lahko bili sredstev deležni vsi, ki so se na razpis prijavili.«
Eden izmed projektov, ki povzročajo bojazen, ali bodo pravočasno dokončani, je nadgradnja pomurskega vodovoda sistema B.
»Tukaj je treba ločiti dve stvari. Eno so težave, ki jih lahko imajo izvajalci pri izpolnjevanju svojih pogodbenih zavez, pri čemer je obligacijska odgovornost na strani izvajalcev in pri čemer mora biti država zelo pozorna prek nadzornikov projektov, da pravočasno opozorijo na to. O tem sem tudi kot župan govoril na zadnjem sestanku vodovodnega sistema B v Rogašovcih. Druga stvar pa so izredne razmere, ki se lahko zgodijo zaradi dobave materiala, pri čemer so možnosti rešitev različne. Ta projekt spremljam tudi kot minister, čeprav je nosilec pravzaprav okoljsko ministrstvo, in sva se z ministrom Brežanom že pogovarjala o tem. Dogovorjena sva, da pridobimo natančne informacije od upravljavcev tega projekta, kje so težave, in znotraj tega iščemo rešitve – vsak na svoji strani. Ena od teoretičnih možnosti je, da se projekt iz ene finančne perspektive prenese v drugo, z denarjem ali brez, to je drugo vprašanje, ampak o tem se bomo pogovarjali v prihodnosti. Še enkrat pa poudarjam, da je na prvem mestu odgovornost izvajalca. Če je dokazana odgovornost izvajalca, tu pomoči države ni, ampak mora država takega nekorektnega izvajalca sankcionirati.«
SDS je koaliciji za zdaj prekrižala načrte glede reorganizacije vlade, ki predvideva, da bi vaša vladna služba postala samostojno ministrstvo. Kakšne spremembe predvidena reorganizacija prinaša za vaš resor?
»Služba za regionalni razvoj tudi po mnenju gospodarskega ministrstva spada pod prihodnje ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj. Kohezija in regionalni razvoj gresta skupaj, zato bi ti dve službi že zdavnaj morali biti združeni. Tako bi lahko lažje izvajali naloge usklajenega in uravnoteženega regionalnega razvoja prek mehanizmov, ki jih zdaj izvaja služba za regionalni razvoj – to je dogovor o razvoju regij. Mi večjih težav z reorganizacijo ne bomo imeli, saj je ta služba že sedaj v hiši našega ministrstva. Ostanemo v isti stavbi, le organizacijsko se združimo – služba postane ministrstvo. Res je, da lahko dodatno imenujemo še enega državnega sekretarja, medtem ko se preostale službe prenesejo, tako da nekih stroškov v proračunu ne bo nastalo. Tukaj je kritika nasprotnikov zakona o vladi povsem neupravičena. Mi ne širimo ministrstva, ampak samo združujemo dve službi z željo, da bi bilo ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj navzdol bolj učinkovito do regij.«
V okviru dogovora o razvoju regij so nastale poslovne cone tudi v Pomurju, a pojavljajo se očitki, da glede na težave nekaterih občin z zapolnitvijo teh con ta smer ni bilo ravno prava.
»To kritiko je Sloveniji dala tudi komisija, ki ravno zato v novi finančni perspektivi ni naklonjena financiranju novih poslovnih con. Treba pa je zadevo obravnavati od primera do primera in najprej analizirati, zakaj obstoječe poslovne cone niso popolnjene, in narediti vse, da se jih napolni. Po drugi strani z gospodarstveniki in župani ugotavljam, da imajo v nekaterih občinah velike in realne potrebe po financiranju poslovnih con. Bom povedal konkretno. Del proizvodnje Carthaga se seli v Ormož in avtomatsko se pojavi potreba po gradnji poslovne cone za podizvajalce, ki bodo v bližini tega objekta. To se mi zdi povsem realna zahteva. Takih je še več, ker je v nekaterih občinah, tudi v soboški, povpraševanje po poslovnih conah in zemljiščih zelo veliko. Kot veste, konkretno Severna obrtno-industrijska cona nima več proste parcele, zato se sedaj dela občinski podrobni prostorski načrt za širitev poslovne cone. Jeseni načrtujem delovni obisk v Bruslju, kjer se bom srečal s predstavniki komisije, ki so neposredno pristojni za področje programiranja, in se bomo skušali dogovoriti, da se od primera do primera ugotavlja, na podlagi predhodnih analiz, upravičenost sofinanciranja poslovnih con, kjer jih resnično potrebujejo.«
Na zaslišanju v državnem zboru ste dejali, da gre pri ustanavljanju pokrajin za projekt dveh vlad – zdaj pa je zakonodajni sveženj v državnem zboru. Podpirate predloge državnega sveta?
»Bil sem član delovne skupine za vzpostavitev pokrajin, v kateri sem deloval kot takrat predsedujoči Skupnosti občin Slovenije, in veliko dela je bilo opravljenega pod okriljem državnega sveta. Pred skoraj dvema letoma in pol smo imeli pri predsedniku Pahorju sestanek, kjer smo tehtali politično naklonjenost ustanavljanju pokrajin. Tam je bilo zelo jasno povedano: pokrajine da, a z zelo temeljitimi razmisleki o njihovih nalogah in financiranju. Tudi sam se strinjam, da se morajo pokrajine financirati iz dela davkov, ki ga država pobira od državljanov, in ne tako, da se vsako leto pogajajo z državo za denar, kot se sedaj občine. Ta prehod na pokrajine bi se moral izvesti postopoma, korak za korakom in ne naenkrat. Podpiram torej uvedbo pokrajin, če bodo pomenile višjo kakovost življenja, čim manjše stroške in jih bodo državljani čutili kot nekaj koristnega zanje. To, kar je bilo sedaj narejeno, pa me je presenetilo, saj sem iz medijev izvedel, da je državni svet sveženj pokrajinske zakonodaje poslal v državni zbor, ne da bi o tem obvestil vlado, kar je proceduralno seveda možno, a se mi ne zdi korektno, saj bo vlada tista, ki bo morala izvajati vse naloge, da se pokrajine vzpostavijo, in tudi financirati te naloge. Na tej točki je treba nekoliko umiriti žogico in se še naprej pogovarjati o pokrajinah. Sam sem še zmeraj mnenja, da se lotimo tistih področij, ki so najbolj prispevala k temu, da smo se sploh začeli pogovarjati o pokrajinah. Sam vidim kot tako področje umeščanja v prostor, kajti nesprejemljivo je, da se občinski prostorski načrti na nivoju države sprejemajo sedem let in da se občinski podrobni prostorski načrti sprejemajo skoraj leto in pol. To zavira razvoj tako regij kot občin, prinaša izredno velike stroške in odbija investitorje, tako večje kot manjše.«
Kaj predlagate?
»Sem za to, da se prenese del nalog umeščanja v prostor z države na območja regij, torej nekdanjih sedežev upravnih enot. To je v konkretnem primeru pri nas Mestna občina Murska Sobota, ki bi to upravljala za celotno regijo. Poleg tega podpiram, da se izdajanje gradbenih dovoljenj prenese na nivo občine, kar bi pomenilo, da je župan tisti, ki podpisuje gradbena dovoljenja, kar je tudi praksa v naši soseščini, kjer iz že znanih primerov vemo, da gredo postopki hitreje in precej enostavneje. Seveda morajo biti vzpostavljeni mehanizmi, da se to pooblastilo ne bo zlorabljalo, kar je teoretično seveda tudi možno, a jaz gledam na to rešitev s pozitivnega zornega kota.«
Ustanovitev pokrajin bi verjetno pomenila tudi bolj učinkovito porabo kohezijskih sredstev.
»Gledam na to, tako kot sem na to gledal kot župan, in zagovarjam stališče, da bi lahko potem razdelili kvote na pokrajine, s čimer bi pokrajine same delile denar iz kohezije, kar bi bilo še bolj ciljno. Jasno pa je, da mora to biti transparentno in zakonito, a se mi zdi, da bi to bilo potem tudi manj povezano z birokracijo, kakršni smo zdaj priča.«
V preteklosti je bilo ravno precej pripomb zaradi zapletenih postopkov in vsebinskih zahtev glede poročanja o izvajanju projektov. Se obetajo poenostavitve?
»Ko sem še deloval v Bruslju kot član odbora regij, smo župani in predsedniki regij iz celotne Evrope opozarjali na te birokratske postopke, ki se, namesto da bi bili iz leta v leto bolj enostavni, le bolj zapletajo. Zdaj je komisija sprejela uredbo o poenostavitvi postopkov, ki ji Slovenija mora slediti, glede tega smo že imeli sestanek na ministrstvu. V fazi kontrole izvedbe projektov je do sedaj veljal princip, da se vsak projekt pregleda od začetka do konca. To pomeni izjemno veliko dela za kontrolorje, ker imamo projekte z ogromno dokumentacije, ki se mora pregledati zelo detajlno in na koncu se mora ujemati do zadnjega centa. Taki pregledi so dolgotrajni, kar pomeni, da vračilo sredstev iz kohezije lahko traja tudi nekaj mesecev. V novi finančni perspektivi je zastavljeno tako, da bo kontrola projektov na preskok – se pravi na izvor in ne dosledno vsakega posebej, ampak selektivno. Neka merila seveda bodo, ampak to pomeni, da skozi mehanizem dolgotrajne kontrole ne bo šel vsak projekt. Po drugi strani sem ustanovil tudi delovno skupino, ki se ukvarja s posodobitvijo računalniškega sistema e-MA, ki je v preteklosti tudi povzročal težave. Prepričan sem, da bo v nekaj mesecih sistem vzpostavljen in bo omogočal hitrejša izplačila. Kot župan imam namreč negativno izkušnjo iz preteklosti, povezano z zalaganjem denarja. Ko smo obnavljali mestno središče, smo skoraj šest, sedem mesecev čakali na 1,6 milijona evrov sredstev. To pa že ogroža likvidnost občine, s tem pa tudi plače zaposlenih tako v mestni upravi kot javnih zavodih, kot so vrtci in tako dalje. Do tega ne sme prihajati.«
Veliko občin se srečuje tudi s pomanjkanjem kadrov za najzahtevnejše projekte. Kje vidite rešitve za ta izziv?
»To je realnost. Ena rešitev je v tem, da se delajo skupni projekti z več občinami in se vzpostavijo ekipe za pripravo projektov. Druga rešitev so razvojne agencije. Mi smo v Pomurju imeli zelo dobro, ki pa je žalostno propadla zaradi napak pri vodenju agencije, zato te sedaj delujejo po mrežnem sistemu. Mogoče bi bilo treba v prihodnosti razmisliti, da iz obstoječih oblikujemo eno kakovostno regijsko agencijo. Če bo prišla taka pobuda iz regije, sem kot minister sogovornik za to, vendar pod zelo jasnimi pogoji in pravili, ki bodo onemogočala, da se bi zgodilo to, kar se je zgodilo, ko je v nekem trenutku razvojna agencija začela nezakonito uporabljati evropski denar. Bilo bi tako zelo koristno, da se z obstoječim kadrom in brez povečanja stroškov vzpostavi ena razvojna agencija, ki bi pokrivala celotno regijo. Prepričan sem, da se to da narediti.«
Kaj bi predlagali občinam, ko snujejo svoje projekte? Kateri so tisti projekti, ki prinašajo razvojni preboj v naslednjem desetletju?
»Zeleno in digitalno in vse, kar je s tem povezano. Pametna specializacija - to je prvi cilj in se mi zdi, da je treba veliko naporov vložiti, da se konkurenčnost ne samo Slovenije, ampak tudi regije, dvigne. Treba je zelo pozorno spremljati, kaj se dogaja na globalnih trgih, ko multinacionalke praktično selijo proizvodnjo iz azijskih trgov v Evropo, in tukaj najti priložnost za našo regijo. Torej projekti, ki bodo dali rezultat na dolgi rok, izobraženo delovno silo v regiji in imeli visoko dodano vrednost. Drugo pa je potencial na področju kmetijstva, kajti ta prehrambena kriza, ki se sedaj dogaja, je tudi priložnost za našo regijo. Tukaj pa je še turizem, ki ima izredne sinergijske učinke, kar se je še posebej izkazalo v tej covidni krizi.«