O izzivih na področju prostorskega umeščanja, ki so postali posebej očitni ob zadnjih poplavah, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko Darjo Matjašec, članico novoustanovljenega sveta Vlade Republike Slovenije za obnovo in prejemnico številnih priznanj. Letos je prejela stanovski nagradi Plečnikovo medaljo in zlati svinčnik, lani pa je bila nominirana za najboljšo mentorico znotraj združenja evropskih šol za krajinsko arhitekturo. Prejela je tudi priznanje Društva krajinskih arhitektov Slovenije za projekt prenove središča Murske Sobote, ki je bil nominiran tudi na državni ravni in razstavljen v Helsinkih v okviru mednarodnega združenja krajinskih arhitektov. Prekmurska strokovnjakinja živi v Škofji Loki in predava na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Bili ste ena od prostorskih strokovnjakov, ki so se po poplavah med prvimi javno izpostavili. Ostro ste kritizirali stanje urejanja prostora pri nas. Se je v teh dveh mesecih kaj spremenilo?
»V prostoru ne toliko, kot bi se lahko. Morda se je spremenilo to, da na temo urejanja prostora in voda več sestankujemo in se več pogovarjamo s politiki, več zanimanja za to tematiko pa kažete tudi mediji. Več je povezovanja med različnimi strokami, krajinskimi arhitekti, arhitekti, urbanisti, vodarji, gradbeniki ... Povezujemo se tudi stroka in nevladni sektor. Delujemo formalno in neformalno. Vendar v resnici še ne vidim učinkov, kar me skrbi.«
Kako poteka delo Sveta Vlade RS za obnovo po poplavah?
»V svetu se ukvarjamo z različnimi strokovnimi področji, saj Svet sestavljamo različni strokovnjaki. Problematika je resnično izjemno kompleksna, od odprave posledic poplav preko problematik na področju prostorskih aktov, načrtovanja protipoplavnih ukrepov, gradnje na poplavnih območjih pa vse do zakonodaje, pripravili smo tudi usmeritve za nastajajoči zakon o obnovi.«
Ali ustanovitev sveta pomeni, da bo imela pri reševanju strokovnih vprašanj glavno besedo res stroka?
»O tem je resnično prezgodaj govoriti. Način dela, kot ga izvajajo odločevalci, bi bilo treba korenito spremeniti. Predvsem vidim izjemno šibkost v učinkovitosti političnih odločitev, ki temeljijo na ugotovitvah stroke. Kot da se v tej naši državi ne znamo več pogovarjati med sabo, se pri tem slišati in razumeti.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Eden izmed večjih grehov je gradnja na poplavnih območjih. So za to krive občine ali država?
»Država je tista, ki izdaja gradbena dovoljenja, večina nosilcev urejanja prostora, ki izdajajo soglasja, deluje na državnem nivoju. Je pa res, da imajo lokalne skupnosti veliko avtonomije na področju urejanja prostora. V pozivu, ki smo ga predstavniki nevladnih organizacij, stroke in zainteresirane javnosti predali vladi v septembru, smo med drugim predlagali, da je nujno prostorsko načrtovanje organizacijsko, kadrovsko in strokovno okrepiti ter mu vrniti položaj dejavnosti v javnem interesu na državni in regionalni ravni. Občinsko avtonomijo na področju urejanja prostora in graditve je zaradi zagotavljanja splošne varnosti, varstva pred naravnimi nesrečami in prilagajanja na podnebne spremembe treba smiselno omejiti in prerazporediti med državo in regionalne javne strokovne službe ter zagotoviti objektiven in strokoven nadzor načrtovalskih procesov. Preveč smo skratka sprivatizirali dejavnost prostorskega načrtovanja, javne službe so strokovno absolutno podhranjene in podrejene vsakokratni oblasti, tako oblast kot javnost pa sta hitro zadovoljni s piarom, ki se rad ukvarja z ustvarjanjem zelenih vsebin in lažnim prikazovanjem stanja.«
Obstajajo pa ideje, da bi občine še okrepili s pristojnostjo izdaje gradbenih dovoljenj.
»To bi bilo za prostor, prebivalce in naravo izjemno škodljivo. Kot sem omenila, bi bilo bolje za vse, da bi nekatere pristojnosti občin prenesli na hierarhično višji nivo. To, da ima Slovenija prek 200 občin, za urejanje prostora ni dober temelj, saj večina občin nima dovolj ustreznega kadra. Če pa bi naredili primerjavo strokovnih kadrov že samo na področju urejanja prostora med mestnimi občinami, bi ugotovili, da je tudi Murska Sobota kritično podhranjena. Občina Škofja Loka ima na primer zaposlena dva krajinska arhitekta, pa sploh ni mestna občina, medtem ko Murska Sobota nima nobenega. Tudi arhitektov in urbanistov ima premalo.«
Imamo številna poplavna območja, ki so poseljena. Bo potrebno ljudi preseliti?
»Do preselitve bo zagotovo prišlo, saj določene lokacije ne bodo več dovolj varne za življenje in delo prebivalcev. Ni pa to ukrep, ki bi se zgodil čez noč. Preselitev prebivalcev je dolgoročna dejavnost.«
Če je del problema razpršena poselitev in je rešitev intenzivnejša urbanizacija, ali ne bo to vodilo v še večje praznjenje podeželja?
»Gotovo ne moremo kar izprazniti podeželja, saj moramo poskrbeti za našo kulturno krajino in pridelavo hrane. V mestih ne moremo pridelati dovolj hrane in ne moremo dopustiti, da se naša kulturna krajina spremeni v gozd. Z vidika prilagajanja na podnebne spremembe bi bil to sicer zanimiv koncept, vendar moramo na prostorski razvoj gledati kompleksno, sploh pa vedno znova ugotavljamo, da smo premalo samooskrbni, kar nas mora skrbeti.«
Kaj pa pregovorna zbirokratiziranost in močna vloga različnih mnenjedajalcev?
»Prostorski strokovnjaki redno opozarjamo, da so 'birokratske ovire' nekaj, kar pri gradnji, ko upoštevamo vse omejitve v prostoru, ne obstaja. Izraz birokratske ovire je izum pogoltnih investitorjev, ki želijo v prostoru graditi prek vseh meja in pri tem izsiljujejo odločevalce v prostoru. Pri nas smo namreč dopustili razmah pobudnega urbanizma, namesto da bi občine usmerjale investitorje, da gradijo tam, kjer je mogoče, in to pod pogoji, ki jih je treba nedvoumno upoštevati, saj je v urejanju prostora treba upoštevati javni interes.«
Kaj je pomembnejše – varnost ljudi in premoženja ali varstvo narave?
»Vsak prostorski strokovnjak zna povedati, da je bistvo prostorskega načrtovanja usklajevanje različnih interesov v prostoru, tako razvojnih kot varstvenih. Absolutno moramo zagotavljati varno bivalno okolje, ampak to še ne pomeni, da pri tem avtomatično izključujemo varstvo narave.«
Veliko je namreč polemik glede projekta visokovodnih nasipov ob reki Muri. Je žogica na strani naravovarstvenikov ali deležnikov v kmetijstvu?
»Težko konkretno odgovorim na to vprašanje, si pa predstavljam, v čem je lahko problem. Vedno več pozivov in predlogov prihaja, da je pri prostorskem načrtovanju treba celoten proces narediti bolj vključujoč in da morajo v nekem trenutku sesti za mizo vsi nosilci urejanja prostora in se s pomočjo prostorskih strokovnjakov in prostorskega ministrstva uskladiti in dogovoriti o sprejemljivih rešitvah. Zdaj sedijo vsak v svoji pisarni, ne pridejo na teren in vztrajajo pri lastnih odločitvah. To za demokratično družbo ni sprejemljivo.«
Poudarja se tudi, da država nameni premalo sredstev za vzdrževanje vodotokov.
»Ni toliko vprašanje višine sredstev kot reorganizacija samega vzdrževanja vodotokov. Nekoč so naše vodotoke vzdrževale javne službe, danes jih zasebni koncesionarji. O tej problematiki je bilo že veliko povedanega in napisanega, bistveno je, da se to s koncesionarji več kot očitno ni dobro izšlo, saj naši vodotoki niso bili ustrezno vzdrževani. Država bi morala vrniti javne službe na področju vzdrževanja naših vodotokov.«
Kje pa so še potrebne korenite spremembe?
»Resnično se moramo začeti ukvarjati s prilagajanjem na podnebne spremembe. Večkrat sem sicer že omenila, da podnebne spremembe niso izključni krivec za poplave, kriva je predvsem gradnja na poplavnih območjih. Ampak poplave imamo tudi v naših mestih, na urbaniziranih območjih, kjer poplavljajo padavinske vode, ko pride do močnih nalivov. To ste doživeli tudi v Murski Soboti in tega bo v prihodnosti vedno več. Poplav pa ne smemo obravnavati brez lanskih suš in požara na Krasu. S tem se moramo naučiti živeti, na tem področju se moramo izobraževati in ozaveščati, pri tem pa je nujno vključevanje javnosti.«
Kaj konkretno pomeni prilagajanje na podnebne spremembe v prostoru?
»Če odgovorim na to zelo preprosto, to pomeni manj betona in več zelenja. Če se samo usmerim na mesto Murska Sobota, je stanje z vidika blaženja negativnih vplivov podnebnih sprememb res slabo. Pred leti smo se s študenti ukvarjali prav z Mursko Soboto in iskali rešitve tudi v tem kontekstu. Opažam, da ste 'zeleno' resno vzeli in se okronali za zeleno prestolnico Pomurja. Ampak to ne bo dovolj, saj morajo biti rešitve vidne konkretno tudi v prostoru. Odprt javni prostor ne sme biti več v tako velikem deležu namenjen avtomobilskemu prometu, ampak morate narediti mesto prijazno kolesarjem in pešcem. Z vsemi temi krožišči in širokimi prometnicami mesto gradite za avtomobile in ne za ljudi, z njimi pa pomembno iz javnega prostora izločate ranljive uporabnike. Samo predstavljajte si, kako zahtevna mora biti vožnja za starejšega voznika skozi dvopasovno krožišče ali pa da osnovnošolec pešači čez tri rondoje vsak dan v šolo. To je katastrofa z vidika varnosti v prometu. Široke asfaltirane prometnice so tudi katastrofa z vidika ustvarjanja toplotnih otokov in poplav padavinske vode. Če bi bile ceste ožje in bi imele vmesne, dovolj velike zelene pasove, bi bolj spodbujali trajnostno mobilnost, zelene površine pa bi z grmovnicami in drevesnimi krošnjami vpijale meteorno vode in absorbirale onesnažene delce iz zraka.«
Pa lahko dosežemo spremembe v razmišljanju in drugačno delovanje?
»Najprej potrebujemo celovito nacionalno strategijo prilagajanja na podnebne spremembe in vidike prilagajanja vključiti v vse strateške dokumente prostorskega načrtovanja in upravljanja voda na državni, regionalni, lokalni ter tudi projektni ravni. Moramo se zavedati, da so pred nami vedno daljša sušna obdobja in vedno pogostejši in močnejši kratkotrajni nalivi. Da se to že dogaja, je razvidno iz javno dostopnih podatkov. Posebej bi izpostavila na naravi temelječe rešitve. To so ukrepi, ki z obnovo narave, njenih prvin in procesov na ekonomsko učinkovit in dolgoročno najcenejši način rešujejo glavni izziv in več z njim povezanih družbenih. Pri tem bi posebej omenila, da so taki ukrepi oziroma rešitve investicijsko dražje od klasičnih gradbenotehničnih rešitev, a so dolgoročno cenejše, saj so redni stroški vzdrževanja neprimerljivo nižji, zaradi česar so ekonomsko tudi do dvakrat bolj učinkoviti. To smo na primer z mojo delovno ekipo pred leti dokazali s primerjalno študijo variant ukrepov za zmanjševanje poplavne ogroženosti ob reki Savinji, ko smo primerjali dve variantni rešitvi. Prva, cenejša, je predstavljala klasičen gradbeni poseg z izvedbo protipoplavnih zidov in nasipov, druga, dražja, pa je predstavljala na naravi temelječe rešitve z razširjeno in plitvejšo strugo, zelenimi brežinami ... Ugotovili smo, da je investicijsko dražja varianta na dolgi rok ekonomsko bolj učinkovita. To pomeni, da bi dražja varianta državo na primer v 20 letih stala manj kot prva varianta, ki bi državo v istem času stala več, saj terja več rednega vzdrževanja. V izvajanje na naravi temelječih rešitev nas zavezuje tudi Evropa z več smernicami, izpostavljam na primer Zeleni dogovor, ki veleva obvezno povečevanje biodiverzitete, ki se kritično zmanjšuje. Zeleni dogovor navaja, da bi države morale upoštevati sinergijo med obnovo narave in prilagajanjem na podnebne spremembe. Tudi naša država bi morala slediti tem usmeritvam.«