Vlado Kreslin se je po udejstvovanju v rokerskih vodah v začetku devetdesetih let spomnil na prekmurske korenine. Lahko bi celo rekli, da je z Beltinško bando izvedel pravo malo glasbeno revolucijo v Sloveniji in širše. Decembra lani je praznoval sedemdeset let s tremi koncerti v Cankarjevem domu in izdajo novega albuma Kje si bla doslej. Ob jubileju smo se dogovorili, da za Vestnikovo prilogo Pen spomladi pripravimo intervju. Zdaj je napočil ta čas.
Rojeni ste deset let pred iznajdbo kasete. Kaj bi lahko povedali o svojem življenju, preden se je pojavila kaseta?
»Ne vem natanko, kdaj se je pojavila, verjetno konec sedemdesetih? No, v sedemdesetih smo igrali v vokalno-instrumentalnih ansamblih ali skupinah, potem pa so se glasbene ekipe počasi preimenovale v bende. Janči Kociper je nekoč izjavil: 'Nekoč so bile bande, zdaj pa so bendi.« V Beltincih je Miki Smej, tamburaška eminenca, ustanavljal vokalno-instrumentalni ansambel, ki mu je manjkal samo še bobnar. Ker sem se motal tam okrog in ker smo takrat mislili, da je bobnar lahko vsak, saj to samo nekaj tolčeš, sem bil sprejet v ekipo kot bobnar. In pevec. Za vajo sem si izposojal boben od beltinskega rijtarja. Seveda svojih bobnov nikdar nisem imel. To je takrat pomenilo celo bogastvo, starši bi morali vzeti kredit, ta pa se je jemal za vse kaj drugega.«
Nosilci zvoka in razvoj tehnologije v veliki meri določajo način dostopnosti glasbe. Kako to vpliva na ustvarjalca in način ustvarjanja glasbe?
»Hiter razvoj tehnologije name vpliva predvsem tako, da sem slabe volje. Ne morem se ločiti od starega, skoraj razpadajočega avtomobila samo zato, ker ima še vgrajen CD-predvajalnik. Sicer pa na samo ustvarjanje muzike ne vpliva, vsaj pri meni ne. Še zmeraj moram narediti dobro glasbo, ampak želim jo imeti v roki, ne pa v nekem digitalnem oblaku. Vpliva tudi na to, da ljudje ne kupujejo več nosilcev zvoka, ampak si glasbo pretočijo s spleta, kar je seveda za avtorja in založnika zelo drugače. Slabše seveda, saj je večina teh pretokov brezplačnih.«
Spadate v generacijo, ki je začela sprejemati tako imenovane zahodne kulturne vzorce. Prva plošča in prve kavbojke?
»Moja prva plošča, pustimo ob strani mamine Ivico Šerfezija, Marjano Deržaj ... in očetove meksikanske in kavbojske, je bila singlica Hey Jude. Poleti 1968 sem pasel krave tete Ane in potem mi je za plačilo stric Viktor iz Avstrije, kjer je sezonsko delal, prinesel to malo ploščo. Prvih kavbojk pa se ne spomnim, očitno name niso naredile tolikšnega vtisa kot plošča.«
Gledano z današnjega zornega kota je bil rokenrol prvo globalno gibanje, ki je demokratiziralo družbo in povezalo nove generacije. Danes se včasih zdi, da se ponovno zapiramo v lastne navidezne meje.
»Rokenrol je bil morda res prvo globalno gibanje, danes pa se mladi združujejo okrog drugih tem in problemov, na primer podnebnih sprememb. Ampak da, seveda se zapiramo, danes smo obsojeni na virtualne in dejanske mehurčke. Rokenrol je bil lahko globalno gibanje tudi zato, ker v tistem času še ni bilo take poplave muzike, glasbenih žanrov, medijev ... Včasih smo vsi gledali isto nadaljevanko in se o njej pogovarjali, tudi to nas je združevalo, danes pa vsak posluša svojo muziko, gleda svoje serije … Še novice imamo različne – odvisne so od medija, iz katerega jih dobivamo. To vse spodbuja individualizem, zato smo lahko veseli, da sploh še obstajajo neka gibanja, akcije solidarnosti in podobno.«
Je Taylor Swift odgovor na zapiranje za plot? Je tista, ki ponovno globalno povezuje mularijo?
»To so nekoč bili Beatlesi ali Dylan. Ne vem, ali je Taylor Swift odgovor, njena glasba mi ni najbolj blizu, mularijo povezuje na drugačen način, tudi drugačno mularijo, kot so jo Beatlesi in Dylan. Podpiram pa njen pogum, da se je uprla korporaciji. Po drugi strani, ali res moramo vsi na tem planetu ploskati pesmi, ki je včeraj izšla v Ameriki? A nimamo tudi 'mali' narodi svoje kulture, glasbe, prezrtih talentov? Če stopim še malo naprej, a ni žalostno, da nad vrati frizerskega lokala piše Luka's Den Barber namesto Brivec ali Frizer? A se moramo res sami potujčevati in klanjati angloameriški prevladi?«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Veliko glasbenih skupin, tudi starejših, je danes ponovno na turneji. Možno jih je videti v živo in lahko rečemo, da so koncerti tudi tehnično zelo dobro narejeni.
»Verjetno je eden od razlogov tudi to, da se glasba svobodno in brezplačno jemlje z interneta in glasbeniki ne morejo več živeti od prodaje albumov. Koncerti pa, seveda, so tehnično čedalje bolj popolni.«
Igrate tudi klavir. Tudi Keith Richards igra klavir in je kar nekaj skladb zložil na njem. Skladate tudi vi ob klavirju oziroma kakšna je razlika med skladanjem na kitari in klavirju? Vas tako kot Keitha Richardsa nikoli v živo na koncertih ne vidimo igrati klavirja. Zakaj ne?
(Smeh) »Ker je klavir najin 'drugi' inštrument in ga ne obvladava najbolj, je rezultat skladanja lahko precej drugačen, kot če ustvarjaš muziko s kitaro. Sicer pa včasih na solo koncertih res sedem za klavir.«
Umetnostni zgodovinar Janez Balažic pravi, da Prekmurje definirata dve cesti. Via Magna, velika cesta, tista, ki vodi iz avstrijske Radgone skozi Gederovce in Mursko Soboto na Goričko proti Sombotelu in naprej ter Via Regna, kraljevska cesta, ki vodi mimo rakičanskega gradu skozi Beltince in naprej. Kreslinova gostilna je stala ob tej cesti, po kateri so prihajale vedno nove vojske, krošnjarji, trgovci in vsi, ki so šli tod mimo, so se ustavili tudi v gostilni. Koliko je gostilna danes še srečevališče različnih?
»To je ena od stvari, ki jih danes najbolj pogrešam. Da se ljudje dobijo v gostilni v nedeljo po maši ali v soboto zvečer 'na muziki' s pravim ansamblom, kot so se nekoč po kinopredstavi v Beltincih. Da je mlado in staro v krčmi, tako kot je to še na primer na Irskem.«
Zadnjih trideset let ste skoraj nenehno na turneji. Obstaja v Sloveniji kraj, ki preseneti?
»Predvsem me presenetijo in razveselijo ljudje, ki jih srečam na koncertih. Gospo, ki je z mano pela kot deklica na nekem odru leta 1986, ali tipe, ki so nam organizirali koncert v Vipavskem Križu leta 1977. Ali sedemletne deklice, ki me po koncertu prosijo za telefonsko številko in me potem vsake toliko pokličejo. Mislim, da je to največ, kar sem dobil od glasbe.«
Fantje, ki so bili z vami na turneji po Avstraliji, pravijo, da vaša glasba enako dobro funkcionira tudi tam, čeprav ne razumejo jezika.
»Da, tudi sam imam krasen spomin na tisto turnejo. Nastopali smo na velikem folk festivalu v Adelajdi in nekaj folk klubih. Odzivi so bili fantastični in podobno je tudi drugod po svetu. Očitno ljudje v glasbi začutijo tisto nekaj, kar koli to že je: čustva, energijo ... Tudi če ne razumejo besed.«
Leonard Bernstein je v svojih predavanjih želel postaviti sistem univerzalne muzike, neke vrste gramatiko po vzoru Chomskega v jeziku. Se vam zdi, da ima glasba v svojem bistvu tudi neko univerzalno slovnico, ki jo lahko prepoznajo kjer koli?
»Glasba so vibracije kot vse okrog nas. Znanstveno je dokazano, da glasba zvišuje razpoloženje in pomaga človeku na mnogoterih nivojih. Pa ne pomaga zgolj človeku, tudi rastlinam in živalim. Glasba je nad besedami, ima moč izgovoriti občutja, ki jih besede ne zmorejo.«
Ste zelo inkluziven glasbenik, veliko sodelujete z drugimi, tudi zelo mladimi ustvarjalci. Gre tukaj za mentorstvo, željo pomagati mladim ali vprašanja o odkrivanju novih poti, pogledov v ustvarjanju?
»Ne razmišljam v smislu starejših generacij Ko smo mi bili mladi, je bila muzika, to zdaj je pa eno sranje ... Mladim ljudem se ljubi igrati. Igrati in raziskovati. Rekel bi, da smo drug drugemu v navdih. Z mladimi se rad družim in ustvarjam, ker ne jamrajo, ampak so mladi.«
S Štefanom Smejem sta bila nerazdružljiv par. Tudi v arhitekturi imamo dvojce, kot sta bila denimo Stele in Plečnik. Povezava teoretika in praktika. Koliko je Smej razumel in vplival na vaše delo oziroma kako sta vplivala drug na drugega?
»Velika sreča je imeti ob sebi človeka, ob katerem se ti zdi, da on živi v tebi, ti pa v njem. Zdi se ti, da skupaj lahko premikata gore, poboljšata svet. Ne vem, morda taka globoka in trdna povezanost lahko zraste samo med dvema, ki sta skupaj odraščala, ki sta se formirala v sorodnem okolju, duhu in vzdušju, kdo ve. Vsekakor ga pogrešam.«
Smej je v enem od intervjujev dejal, da v nekem trenutku ugotoviš, kje je tvoj prostor, da ti pripada zgolj toliko prostora, kot ga lahko sam uporabiš, da ne moreš podihati več zraka, kot ga potrebuješ. Pripada današnji čas tistim, ki želijo podihati več zraka kot ga lahko, tudi na račun drugih?
»Kot lahko vidimo, je ta divji kapitalizem, ki ga imamo, ustvaril okolje, v katerem uspevajo agresivni, nesramni, 'podjetni' in brezčutni ljudje, ki se znajo 'znajti'. Pa saj se že v osnovni šoli dogaja, da ni več prišepetavanja, posojanja zapiskov ... Samo še tekmovanje in 'podjetnost'. Slišal sem, da starši govorijo svojim otrokom, naj sošolcem, ki so bili odsotni od pouka denimo zaradi bolezni, zaračunajo izposojo zapiskov. Nočem verjeti, da je to res. Raje verjamem in vem, da današnji čas pripada tudi tistim, ki so solidarni, empatični, ki delajo za druge in imajo srca na stežaj.
Ljubljana je bila konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let zelo na prepihu. Vsi so se ustavljali v Ljubljani. Danes je izgubila to ostrino. So intelektualci, kot je bil Smej, ki ne delujejo v središču Ljubljane, ampak na obrobju, danes še bolj prezrti, kot so bili nekoč?
»Tista leta so bila zelo živahna in cela Slovenija je bila na prepihu, Ljubljana zato še najbolj. Ampak, kot je rekel Rade Šerbedžija: 'Velike reke pritečejo iz province.' Sicer pa, kdo v Sloveniji ni z obrobja?«
Mura Fuck off je bila iniciativa, ko smo v Murski Soboti prvič videli pankerje. To je bil koncert, na katerem so se zbrali tudi takšni, ki ne sodijo skupaj, vendar so se zbrali v ideji po ohranitvi reke Mure. Ta tema še danes ni zaprta, še vedno se pojavljajo ideje o gospodarski uporabi reke.
»Želimo si lahko samo, da bi nekoč imeli voditelje, ki bi imeli načrt in vizijo, kaj hočemo narediti z državo in deželo. Zdaj se spotikamo od enega nepovezanega projekta do drugega. Problem je seveda v tem, da daljnosežni, v prihodnosti koristni načrti po navadi ne prinesejo dobrega rezultata na volitvah. Volivci hočemo rezultate tu in zdaj in samo take, ki so nam takoj všeč. In samo nam osebno. Torej je na koncu odgovornost pravzaprav naša.«
Reka Mura je velika tema. Prekmurci te reke ne uporabljamo v gospodarske namene, ampak gre za neke vrste kontemplativni kraj. Ne stojimo sredi reke, ampak jo opazujemo z obale. Je ta pogled z obale pogled na mejo ali izziv, da je ves svet dosegljiv, če nam le uspe prebroditi reko?
»Reka Mura je bila dolgo brez mostov in nam je seveda predstavljala neko mejo, oviro, fizično in psihološko. Na njeni drugi strani je bil širni svet, v katerega smo se bili tako zelo pogosto prisiljeni izseljevati. Preko Mure, preko Drave, prek' Save vse do morja …«
Moje prvo srečanje z vašo muziko je bilo v času koncertov v menzi in Martina Krpana. Na teh koncertih je študentska menza letela po zraku. Sledil je obrat in začetek sodelovanja z Beltinško bando.
»Menza ljubljanskega študentskega naselja je bila res pravo rokenrol gnezdo. Ko sem leta 1972 vstopil v njo na koncert katerega od velikih jugoslovanskih bendov, kot so Yu Grupa, Time, Jutro, Bumerang, se mi je zdelo, da je to pravi razlog za moj prihod v Ljubljano. Čez nekaj let se mi je z bendom Horizont prvič uspelo povzpeti na njen oder in kot pravite, znalo je biti precej udarno. Tudi kasneje z Martinom Krpanom je znalo biti kar divje, po tem pa, ja, Beltinška banda. Ne vem, ali naj govorim o 'obratu' ali nekem dozorevanju – tako glasbenem kot osebnem.«
Ko so Rolling Stones začenjali, so bili člani Beltinške bande v svojih šestdesetih letih. Danes Rolling Stones še vedno igrajo. Kakšen je vaš pogled na člane Beltinške bande takrat, ko ste jih vzeli pod svoje okrilje in so postali slavni po vsej državi? Kako gledate na tiste nove začetke danes?
»Čeprav smo se z Jančijem in Jožekom že nekaj let zbadali, češ kdaj bomo pa mi skupaj zaigrali, se to morda ne bi zgodilo, če ne bi bilo birme Smejeve hčerke Valentine. Tam sta igrala Janči in Tonek, jaz pa sem izvlekel kitaro in smo igrali do jutra, kot se reče. In potem je rekel Štefan Smej: 'Kreslin, či s te muzike nekaj ne napraviš, te vržen v Müjro!' Vse ostalo je zgodovina.« (smeh)
Igrali ste tudi skladbo Satisfaction.
»Na tonski vaji pred koncertom v mariborskem gledališču sem bolj sam sebi zaigral delček komada Satisfaction. Pa me vpraša Jožek Kociper, basist, Vlado kaj je bilo to, to bi morali mi igrati. Potem smo jo na koncertu tudi zaigrali. Ne samo to, izšla je na zgoščenki Najlepša leta našega življenja, ki je posnetek tistega koncerta iz leta 1993.«
Namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz. To so verzi, za katere Balažic pravi, da so boljši od Dylana.
»No, z Dylanom se jaz ne bi upal primerjati. On ima nedosegljivih verzov na kupe. Ampak hvala za kompliment.«
Nekoč so velike politične spremembe spremljali veliki koncerti. Danes ne vidimo koncertov na temo Gaze ali Ukrajine. Kje se je izgubil ta naboj glasbenikov, želja po spreminjanju sveta?
»Glasbeniki so takšni, kot je svet okrog njih. Včasih je bil bolj solidaren. Saj ne, da bi taki koncerti materialno ogromno pomagali, so pa znak zavedanja in solidarnosti. Organizirali smo koncerte za Afriko, v devetdesetih za Hrvaško, za Sarajevo in tako dalje. Sam sem nastopil na nekaj sto dobrodelnih koncertih. Ampak danes se dobrodelni koncerti delajo le še za bolne otroke, invalide, socialno ogrožene ... Ni več velikih tem, ampak so samo še posamezniki, ki jih je sistem pustil na cedilu.«
Filmski igralec Alain Delon je v svojih kriznih časih, ko ga je nabijal ves medijski svet, dejal, da ga je ohranila publika, ki je bila vedno na njegovi strani. Je gradnja odnosa s publiko zavarovalna polica ustvarjalca?
»Ob vseh nagradah, ki jih dobim, ob vseh različnih žirijah in izborih, je zame še vedno najbolj avtentična in bistvena nagrada aplavz publike. Ko tega izgubiš, ti ostalo ne pomaga kaj dosti.«
Beltinska šola muzike in plesa je rodila izjemno veliko kakovostnih glasbenikov. Poleg vas in Vlada Poredoša so tukaj še Šuklarji. Kristina na primer vodi radijski orkester ORF, Aleksandra je zvezda na svetovnih turnejah Hansa Zimmerja. Tudi v njihovem primeru je oče zastavil zelo veliko, da je Slavku kupil harmoniko. Tako kot slišimo od vašega očeta, ki je za celo plačo kupil kitaro. Čemu bi pripisali to beltinsko obsesijo z muziko, da zanjo zastaviš tudi kruh družine?
»Morda je kakšen globlji vzrok, morda je naključje, mislim pa, da je k temu pripomogel tudi nekdanji način življenja. Ljudje so hodili v gostilne na muziko. Ne samo enkrat na leto na gasilsko veselico, ampak vsako soboto. Tako kot so Kociprovi bratje igrali v beltinski gostilni mojega deda med obema vojnama, tako je tudi slavni Lajoš Šuklar s svojo harmoniko kraljeval v soboški Zvezdi.«
Katero pesem ste nazadnje napisali in o čem poje Vlado Kreslin danes? Izdajte nam kakšno ekskluzivo.
»Trenutno se bolj posvečam vrtu in čakam, da ideje zrastejo. Posadil sem že nekaj solate.«