V ponedeljek je iz pristanišča v ukrajinskem črnomorskem mestu Odesa vendarle izplula prva ladja, natovorjena s koruzo. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je medtem sodržavljane posvaril, da se spopadi v regiji Doneck stopnjujejo in se bodo še zaostrovali. Ruski predsednik Vladimir Putin pa je podpisal novo pomorsko doktrino in kot glavni varnostni grožnji navedel željo ZDA, da bi dominirale svetovnim oceanom, ter pomikanje Natove vojaške infrastrukture vse bližje mejam Rusije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Alojz Šteiner, generalmajor v pokoju, je za naš časopis orisal videnje trenutnih razmer v Ukrajini in na drugih aktualnih potencialnih žariščih, ki bi lahko še dodatno skrhala svetovni mir.
Kakšno je trenutno stanje v Ukrajini? Je ta država resnično tik pred zlomom in bo Rusija anektirala okupirano ozemlje ali slabše kaže Rusom?
»Gledano z vojaškega operativnega gledišča smo priča nekakšnemu tretjemu dejanju vojne v Ukrajini ali specialne vojaške operacije, kot jo označujejo Rusi. To bi lahko opisali tudi kot rusko držanje pozicij in dokončno zavzemanje ozemelj v Donbasu, kjer se ukrajinske enote krčevito branijo, s poskusi ukrajinskih protinapadov v hersonski regiji na skrajnem jugu. O zlomu Ukrajine je težko govoriti. Tudi ukrajinske napovedi, da bodo z vojaštvom povrnili izgubljena ozemlja, bo izjemno težko doseči. Z agresorske strani deklarirani cilj o zasedbi dveh regij v Donbasu in s tem razširitev z ruske strani priznanih samooklicanih republik Lugansk in Doneck v Ukrajini je povečan za več kot enkrat še z ozemlji v hersonski in zaporoški ter harkovski regiji.
Sedaj potekajo intenzivna bojevanja ruskih in pridruženih separatističnih vojska za dokončno okupacijo/zavzetje regije Doneck, medtem ko ukrajinska vojska poskuša povrniti izgubljena ozemlja na desni strani Dnjepra v hersonski regiji. To je v bistvu operacija za obrambo Mikolajeva na jugu in zaščito Odese kot ključnega ukrajinskega črnomorskega pristanišča, prek katerega Ukrajina ohranja dostop do Črnega morja in status črnomorske države. Pričakujemo lahko, da se bo po ruskem zavzetju regije Doneck težišče bojevanja preselilo na hersonsko na skrajnem jugu. Takrat bomo tudi lažje razumeli, kaj pomeni nova pomorska ruska doktrina v povezavi s Črnim morjem.«
Ali obstajajo indici, da bi lahko v kratkem prišlo do končanja vojne?
»Prej omenjeno tretje dejanje oziroma obraz ukrajinske vojne kaže na to, da bo dolgotrajna. Ta evolucija vojaškega delovanja iz poskusa hitre vojaške operacije v postopno in sedaj dolgotrajno je zelo prepoznavna. Dodatno je tako imenovana vojna za žito vsaj na videz rešena za pogajalsko mizo, medtem ko se stopnjuje vojna s sankcijami. Upal bi si predvidevati, da bo vojna s sankcijami dosegla vrhunec jeseni, ko nas bo, če uporabim prispodobo, 'začelo zebsti'. Kompromisi v 'vojni za žito' vendarle nakazujejo eno od možnih rešitev, s katero se je strinjala tudi Rusija in bi jo lahko razumeli kot vzorec tudi za nadaljnja pogajanja, ko bo do njih prišlo.
Carigrajski dogovor o pogojih in možnostih izvoza ukrajinskih žit temelji na tem, da se Ukrajini in z ruske strani zasedenim ozemljem vključno z Lugansko in Doneško ljudsko republiko dovoli izvoz žita. To je na neki način privolitev v nekakšno amputacijo ukrajinskih žitnih polj, če ne kaj več. Sedaj je težko napovedovati, kdaj bi se podoben premik lahko zgodil na preostalih dveh področjih – vojni za ozemlja in konfliktu s sankcijami.«
So zahodne sankcije zoper Rusijo zgolj nož v lasten hrbet ali so uspešno ohromile rusko zmožnost financiranja vojne?
»Sankcije so kratkoročno pa tudi dolgoročno močno udarile po agresorski državi, vendar tudi v obratni smeri. Sankcije so politični, diplomatski in zlasti ekonomski vidik vojne, če ta ni celo v ospredju bolj kot vojna za ozemlja. Rusiji je z vojno v Ukrajini uspelo spodbuditi ekonomsko histerijo, zlasti zaradi dosegljivosti in naraščanja cen energentov. Svet Rusko federacijo drži in omejuje s cenami nafte in njihovim nižanjem, Rusi pa vračajo z grožnjami in zaporami oziroma omejitvami dobave plina evropskim državam. V sankcijah izgubljajo oboji, bolje rečeno vsi. Pomembno breme bomo nosili tudi mi. Tukaj poti nazaj praktično ni. Tudi če bi takoj ukinili vse sankcije, se draginje energentov ne bi več znebili.
V sankcijah bodo pomembno vlogo imeli in plačali poleg Evropske unije še Kitajska in tisti, ki so močno vezani na uvoz kitajskih izdelkov. Sedaj se to poskuša uravnotežiti z inflacijo, ki pa je ekonomsko gledano lahko tudi pogubna. Vojaška industrija je že sedaj in še naprej bo velik dobičkar te vojne, in to poleg agresorske države tudi v drugih državah, ki so velike proizvajalke orožja. To je tudi eden od razlogov, da je prizadevanj in pritiskov za končanje vojne manj, kot bi jih moralo biti.«
Do napetosti, ki so se zdaj ob posredovanju mednarodne skupnosti sicer začasno pomirile, je prišlo tudi na Kosovu. Kaj bi incidenti ali morebiti celo vojna na tem občutljivem območju pomenili za Zahodni Balkan in Slovenijo?
»V širšem kontekstu obstoječih vojnih groženj je napetosti na Balkanu možno gledati tudi kot odpiranje 'druge fronte' na evropskih tleh. Očitno je, da na začetku vojne v Ukrajini zaposlitev z ukrajinskimi begunci Evrope ni 'vrgla s tečajev' do te mere, da ne bi ostala trdna in enotna in bi se panično ukvarjala zgolj z begunci. Balkanski primer je tako lahko poskus širjenja konflikta na evropsko južno krilo, za katero, kot po pravilu, ni evropskih rešitev.
Za države, ki smo v neposredni soseščini, bi to poleg energetske negotovosti ali krize pomenilo najmanj še več beguncev. V konfliktih ali celo vojaških spopadih na balkanskih tleh pa svojo priložnost vidijo tudi nezadovoljneži z rešitvami iz daytonskega sporazuma, ki je pred 27 leti končal vojno na Balkanu. Ob tem pa ni zanemarljiva niti preprečitev širjenja evropske šengenske meje proti osrčju Balkana.«
Zaostreno varnostno vprašanje je te dni povezano tudi s Tajvanom. Lahko ta azijski otok postane »nova Ukrajina«?
»Tajvan je potencialna žariščna točka, neposredno povezana s Kitajsko, vendar skoraj povsem drugačna kot Ukrajina. Možnosti, da pride do invazije na otok, so omejene. Zaostrovanje razmer in nepredvidene vojaške akcije ali provokacije pa bi Kitajsko lahko potegnile v krizni metež. S tem pa ta svetovna velesila ne bi bila več dokaj nemi in premeteni opazovalec tega, kar se dogaja na vojnih območjih v Ukrajini in v povezavi z ekonomsko dimenzijo te vojne.«