"Želel sem biti kuhar, je pa res, da nisem nikoli maral kuhati," smeje začne pripoved Mitja Čurman, 26-letnik, ki že od leta 2012 s kratko prekinitvijo živi v Avstriji. Tja je odšel, ker po končani srednji gostinski šoli v Radencih svoje prihodnosti ni videl v prekmurskih toplicah, kjer je začel sprva delati. Želel si je nekaj več.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dobre volje proti izpadu: Domžale - Nafta 2 : 1
V 16. krogu prve lige sta se v Domžalah merila domača istoimenska ekipa in Nafta iz Lendave. Kar naenkrat je ta tekma postala izjemno pomembna, saj sta oba kluba precej zaostala za ostalimi, zato se morata boriti za predzadnje, deveto mesto, ki še vodi v kvalifikacije za obstanek v ligi. Za Lendavčane se je tokrat razpletlo na najslabši možni način, vendar pa se je to že dlje časa napovedovalo. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
»Šola za življenje je bil lokal v Murski Soboti, kjer so me naučili vsega – kako se pripravi vrhunska pena za kapučino ali zmeša najboljši koktajl. Tam sem res užival, a si želel večjega mesta,« pripoveduje Mitja, zato je šel v Maribor, ki pa ni bil dovolj velik. »Mislil sem, da bom našel to, kar iščem, a sem kmalu pristal na najnižji točki v življenju,« iskreno prizna Mitja. »Pogovarjal sem se z mamo in rekel, da bom šel delat kar koli, samo da pobegnem iz tega stanja. Pa mi je rekla, naj poskusim v Avstriji, ker tekoče govorim nemško.« Čurmanovi so namreč že leta povezani z delom v Avstriji. V Vorarlbergu sta delala že Mitjeva dedek in babica, tam je bila rojena njegova mama, a se je v Slovenijo vrnila s 14 leti. »Še isti večer sem se usedel za računalnik in iskal delo in se prijavil za delo pomočnika natakarja v takrat še niti ne odprtem hotelu Falkensteiner v znanem avstrijskem smučarskem središču Schladming. Že naslednji dan sem dobil odgovor po elektronski pošti, da jih zanima moj življenjepis in naj pridem na razgovor. Ker sem bil brez denarja, nisem mogel kar iti na razgovor, sem jih pa takoj poklical. Razumeli so in rekli, da ni problema in da v tem primeru lahko kar takoj opravimo razgovor prek skypa. Prosil sem jih samo za malo poznejšo uro in takoj skočil v trgovino po srajco, da sem bil vsaj zgoraj urejen, spodaj v boksaricah,« se smeje Mitja. »Opravil sem razgovor in dobil službo. Kar tako, v dveh dneh.«
To je bilo oktobra 2012, decembra se je hotel odprl, začel je 25. decembra. »Tisto leto smo božič praznovali prej, 23. decembra, da sem se potem lahko odpravil v Avstrijo,« se spominja. »Prvi vtisi so bili čudoviti, nov hotel, monden, smučarsko središče. Samo delo me sprva ni veselilo, saj sem bil pomočnik natakarja, kar pomeni, da pobiraš umazano posodo, pomagaš natakarju itd., a po dveh mesecih sem že bil samostojen natakar.« Sčasoma je spet želel več in postal to, o čemer je sanjal že po delu v lokalu v Murski Soboti, namreč barman. »Bilo je čudovito, to je bilo sanjsko delo, direktorja sta bila srčna človeka. Tudi če smo kaj naredili narobe, sta se nam posvetila in rekla, da je v redu. Da so to naši skupni začetki, ki nikoli niso lahki, in da se bomo že naučili. Potem pa je počilo.« Direktorja so povabili v drugo znano hotelsko verigo v Švico, ponudbo sta sprejela, z njima pa je odšla tudi večina osebja. »Tudi mene sta vabila, vendar v Švico nisem hotel iti.«
Nekaj časa je še ostal v tem hotelu v Schladmingu, vendar se z novim vodstvom ni razumel, zato je spakiral kovčke in šel domov. »Takrat sem imel načrt, da bom živel doma v Murski Soboti in delal v Avstriji. Delo sem takoj dobil v Radgoni, a ta mentaliteta me je omejevala. Tam so delali ljudje, ki so v istem podjetju že 30 let in drugega niso izkusili. Prišel sem zadnji in mlad, s svežimi idejami in energijo, a se ni dalo nič spremeniti. Čeprav bi si s spremembami olajšali delo, izboljšali promet, so bili proti. Zato nisem zdržal dolgo.«
Vrnil se je v Schladming, prosil za še eno priložnost in jo tudi dobil. A tudi zaradi črne pike, da je enkrat že dal odpoved, in zaradi vseh novih ljudi tam se ni izšlo. »Prvič sem sam dal odpoved, drugič sem jo dobil,« pravi Mitja. Ostal je v Schladmingu in vse do lanskega novembra tam opravljal sezonska dela v različnih hotelih in klubih.
»Jeseni pa sem se odločil, da je čas za bolj mirno življenje.« Službo si je našel v še enem središču zimskih športov, Bischofshofnu, tokrat v družinskem hotelu Schützenhof, kjer spet streže pomembnežem. »Zdaj delam v restavraciji, po potrebi pa tudi mešam koktajle,« razloži Mitja in doda, da je končno srečen. Ima namreč redno službo, dela pet dni na teden. »Šefa tega hotela me spominjata na prva direktorja hotela Falkensteiner v Schladmingu, tudi onadva sta srčna človeka. Imamo zelo odprt odnos, odkrito se pogovarjamo tako o zasebnih kot službenih zadevah. Zato grem zjutraj z veseljem na delo.«