»Sedela sem v svojem najljubšem kafiču, kot po navadi je zraven sedel moj najboljši prijatelj. Mojo veselje in običajno klepetavost je prekinila megla. Ni mi bilo jasno, od kod se je vzela sredi poletja in v zaprtem prostoru. Zaprla sem oči, jih za nekaj sekund odprla, a še vedno je bilo vse zamegljeno. Nekaj mi je reklo, naj zaprem samo desno oko. Takrat je nastala popolna tema. Tako se je začelo. Vedela sem, da imam vnetje vidnega živca, ki je pogosto eden prvih simptomov multiple skleroze.«
Te besede so uvod v gledališko plesno predstavo Zakaj jaz, ki je nedavno doživela premiero v dvorani Gledališča Park v Murski Soboti. Predstava, ki je luč sveta ugledala ravno v mesecu, ko zaznamujemo svetovni dan multiple skleroze, skozi osebno zgodbo Tadeje Polanšček govori o tej bolezni, s katero se omenjena bori že od mladosti.
Predstava, v kateri plešejo Katja Vidmar, koreografinja, scenografka in režiserka predstave iz Katja Dance Company, Sara Brčvak in Peter Capuder, v ospredje postavlja lik ženske, ki je mama, hčerka, prijateljica, žena in fizioterapevtka, hkrati pa ujetnica bolezni, ki jo je pred približno sedmimi leti priklenila na voziček in ji onemogoča opravljati tudi najbolj osnovne stvari v življenju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Jokala vso pot do doma
Predstava, ki bo v tem letu obiskala številne odre po Sloveniji, morda v prihodnosti tudi v tujini, je dobrodelna, izkupiček od tokratne prodaje vstopnic bodo namenili društvu Spoznajmo multiplo sklerozo. Nastala je iz prijateljstva med Vidmarjevo in Polanščkovo, ki so ji diagnozo postavili malce pred 18. rojstnim dnevom. »Doma smo imeli veliko zloženk o tej bolezni, saj jo ima mama že od mladih let,« pove Polanščkova. Dneva, ko se je odpravila na prvi pregled, kjer bi ji potrdili diagnozo, se natančno spominja še danes. »Bil je petek, sijalo je sonce. Dogovorili smo se, da bo dedek pripeljal mamo v Ljubljano in me bo pospremila na nevrološki pregled. Stopila sem v ordinacijo z majhno beležko v rokah, vanjo sem zapisovala vsa svoja opažanja oziroma čudne stvari, ki so se dogajale z mojim telesom.«
Slepota na levo oko, omenjena na začetku, ji je čez nekaj tednov izzvenela, čez približno leto dni se je pojavila na desnem očesu.
»Vrnimo se v nevrološko ambulanto. V nekaj kratkih stavkih sem opisala zdravniku težave in ga takoj vprašala, ali imam multiplo sklerozo. Pokimal je in rekel, da vse kaže na to, a bile so potrebne še dodatne preiskave. Šla sem iz ordinacije in se brez besed napotila v čakalnico, kjer sta me čakala dedek in mama. Do parkirišča nismo spregovorili niti besede, preden pa smo se usedli v avto, me je mama vprašala, kaj je rekel zdravnik. Rekla sem, da vse kaže na multiplo sklerozo, dodala, da želim umreti, in planila v jok. Jokala sem vse do doma, prav tako mama. Vendar mi takrat nihče ni dal tolažbe. Niso je znali niti zmogli dati.«
Bilo jo je sram
Obdobje, ko so ji postavili diagnozo, je bilo zanjo velika prelomnica. Ker se je odpravila na študij fizioterapije v Ljubljano, se je morala posloviti od številnih sošolcev in prijateljev, zdelo pa se ji je, da je ostala sama na neznanem ozemlju. Največja opora in steber je bil takrat zanjo fant Marko, ki je v teh letih postal tudi njen mož in oče njunih dveh otrok. »Takrat ga je bilo strah, mene verjetno še bolj. A bila sem trdno prepričana, da večjih zdravstvenih težav ne bom imela, zato sva oba verjela v najboljši možen izid te zgodbe. Ljubezen je premagala strah.«
Študij fizioterapije, ki ga je Tadeja uspešno dokončala in vrsto let kot fizioterapevtka tudi pomagala drugim, je bil zanjo zelo naporen. »Utrujenost, mravljinci v nogah, elektriziranje vzdolž hrbtenice, izguba moči v nogah, vse te ovire sem kot vešča pohodnica obšla in študij tudi uspešno zaključila,« pripoveduje Polanščkova. V tem obdobju si je morala dajati tudi injekcije, ki naj bi ji vsaj nekoliko ustavile bolezen. »Sama injekcija ni bila nič v primerjavi s stranskimi učinki, ki so sledili nekaj ur po tem. Bilo je, kot bi me zaprli v hladen, temačen in od sveta odmaknjen prostor. Roke in noge so bile vpete v težke verige, telo je drgetalo od mraza in bolečin. Vsaka noč na četrtek je bila vseh deset let neprespana, sama pa sem, vsaj navidezno, sprejela svoj nov način življenja.«
O svojih strahovih se ni z nikomer pogovarjala, saj jo je bilo sram. »Toda nisem klecnila, trma in želja po uspehu sta bili močnejši. Hrepenela sem po potrditvi, a zaman,« še pripoveduje v predstavi. Tadeja si je od nekdaj želela svoje družine. Čeprav so ji nosečnost odsvetovali, je bila želja po tem prevelika. Tako se jima je z možem leta 2007 rodil sin Matic, tri leta kasneje je s carskim rezom rodila še hčerko Julijo. »Otroka si želita, da mama ne bi bila več na vozičku, a s tem živita že sedem let. Z možem se trudiva, da vsi skupaj živimo polno, veselo in aktivno družabno življenje, res smo zelo povezani.«
Avtomatizirani gibi so postali neizvedljivi
Bolezen jo je že pred leti priklenila na voziček, čez čas ji je vzela še moč rok. Ko so te še delale, je kljub šepanju in že motenemu ravnotežju vsak dan po službi v Avstriji še uro in pol trenirala. »Gibi, ki so bili nekoč popolnoma avtomatizirani, so kmalu postali tako v glavi kot v telesu neizvedljivi. Navaditi sem se morala na hojo s pomočjo hodulje, vendar me je bilo tako zelo sram. Hodulja je bila vse tisto, kar nisem bila jaz. Življenje se je upočasnilo in popolnoma obrnilo na glavo. Tako niti nešteti treningi niso preprečili bolezni, da bi me posedla v voziček,« pripoveduje.
Kljub temu uživa v majhnih stvareh, med njimi so barve njenih najljubših rož, jutranje ptičje petje, kozarec dobrega vina v družbi prijateljev in drugih dobrih ljudi. Kot pravi, je ravno zaradi diagnoze spoznala čudovite ljudi z dobro energijo in čistim srcem, spoznala pa je tudi, kdo ni vreden njenega prijateljstva. »Na ljudi gledam drugače kot prej. Večina ima v mojih očeh vse, nihče pa ne opazi mavrice. Ljudje se ne znajo več veseliti, še posebej ne za druge, kot da bi bile količine veselja omejene. Nekaterih ljudi in njihove negativne energije ne razumem. Bolj jih opazujem, bolj se mi zdi, da so omejeni bolj kot jaz. Njihovo telo je na prostosti, um pa ni.«
Kot še pravi Tadeja Polanšček, veliko razmišlja o preteklosti, analizira sedanjost in se boji prihodnosti. V glavi skuša ustvariti čim lepšo prihodnost zase, še bolj pa za svoja otroka in moža. »Tako zelo si jih želim objeti, pobožati Julijine dolge lase, z Maticem opraviti kak dober trening, moža potrepljati po hrbtu, jim povedati, da jih imam rada. Vse to vedo, a to zame ni dovolj. Rada bi jim dala več, rada bi objela vse ljudi, ki jih imam rada. Rada bi plesala, držala skodelico kave, še posebej tiste prve zjutraj, ki mi jo skuha mož. Želim si hoditi, a vsega tega ne bom občutila nikoli več, kar boli. V sebi kričim.«
Kot je dodala, smisel življenja ni čakanje, da nevihta mine, temveč da se naučiš plesati v dežju. »Z možem pleševa. Ta koreografija ni lahka, plesni učitelj, to je življenje, pa je zahteven, celo neizprosen. A veliko vadiva, vsak dan, ves dan. Včasih zmagava, včasih doživiva poraz, lažje pa je, ker sta otroka odlična soplesalca. Če se spotakneva, naju dvigneta. Res imam toliko želja, a v bistvu je samo ena. Želim si biti zdrava.«