Vsakemu, ki je naročil oblačilo prek spleta, se je najbrž že zgodilo, da ga je, če mu ni bilo prav ali všeč, vrnil v škatlo in paket ponovno poslal dobavitelju. Ob tem večina verjame, da bo nekdo ta paket prevzel, oblačilo na novo zapakiral in poslal naslednji stranki, ki čaka ravno na ta kos, kot tudi mi kdaj. A v (pre)mnogih primerih se to ne zgodi, nova, nikoli nošena oblačila, pristanejo na smetišču.
Evropska agencija za okolje na podlagi študij ocenjuje, da je od 4 do 9 odstotkov vseh tekstilnih izdelkov, ki so bili dani na trg v Evropi, uničenih pred uporabo. Če to ponazorimo s številkami, so enormne. To pomeni, da je bilo, še preden je oblačilo kdo nosil, uničenih od 264.000 do 594.000 ton oblačil vsako leto.
K temu, da je spletno nakupovanje tako zelo v porastu, je pripomoglo tudi obdobje koronavirusa. Kaj pa je vzrok za lahkomiselnost, češ saj bom vrnil, če mi ne bo prav, pa odgovarja okoljevarstvenica in predsednica društva Ekologi brez meja Katja Sreš. »Izdelki so postali prepoceni, njihova življenjska doba pa je vedno krajša. Ne koristijo niti omenjene marketinške aktivnosti, menjavanje kolekcij na 14 dni, družbena omrežja in porast spletnih nakupov ter manipulativne prakse spletnih tržnic. Prav tako se še premalo zavedamo povezave med potrošnjo in podnebnimi spremembami.«
Razcvet spletnega nakupovanja, hitra moda in razmeroma preprosto vračanje izdelkov so v Evropi privedli do porasta vrnjenih in neprodanih tekstilnih izdelkov, pri čemer to velja tako za nizkocenovne modne znamke kot visoko modo. Vsako peto oblačilo, ki smo ga kupili na spletu, vrnemo. Stopnja vračil za izdelke, kupljene prek spleta, je do trikrat višja kot pri izdelkih, ki jih kupimo v fizičnih trgovinah. In v povprečju je tretjina vseh vrnjenih oblačil, kupljenih na spletu, uničena.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Pomagajmo oblikovati prihodnost, kjer je moda odgovorna izbira
Danes kupimo za 60 odstotkov več oblačil kot pred desetimi leti. Takrat smo oblačila nosili tudi deset let, danes od enega do treh let.
Podobno usodo sicer doživijo tudi tekstilni izdelki, ki jih trgovcem ne uspe prodati, čeprav je natančnih podatkov o njihovi količini malo. Okoljevarstvenica Katja Sreš pravi: »Smo v obdobju hiperprodukcije, hiperpotrošnje in hiperodlaganja tekstilnih odpadkov. Nastaja vedno več tekstila 'za enkratno uporabo', slaba kakovost oblačil vpliva na to, da jih ne popravljamo in da jih (lahko) oblečemo le nekajkrat.«
Poleg tega tekstil kot sekundarna surovina ni veliko vreden in ni veliko interesa za ločeno zbiranje in recikliranje, ki je zaradi mešanice materialov velik izziv — na globalni ravni se ga reciklira manj kot odstotek. Za zdaj dobro ločeno zbiramo le ohranjene kose oblačil za bolj ali manj dobrodelne namene, čeprav bi bil lahko zajem še večji, pravi Sreševa.
Eden največjih onesnaževalcev okolja
Raziskave o vplivu tekstilne industrije na okolje so pokazale, da je eden največjih onesnaževalcev. Tekstilna industrija je odgovorna za osem odstotkov globalnih emisij ogljikovega dioksida in kar 20 odstotkov odpadnih voda, pri čemer se pričakuje, da se bodo emisije do leta 2030 povečale za 50 odstotkov. Procesi, kot sta barvanje in zaključna obdelava tekstila, povzročajo obsežno onesnaženje voda, poleg tega sintetična vlakna prispevajo k mikroplastičnemu onesnaževanju med uporabo in odlaganjem tekstila.
Hitra moda je še posebej problematična, saj spodbuja potrošniške navade, ki vodijo do večjih količin odpadkov in zgodnjega zavrženja oblačil. Večina oblačil je proizvedenih v državah z nizkimi dohodki, kjer so proizvodni stroški nizki, vplivi na okolje pa pogosto zanemarjeni. Tovrstni proizvodni modeli zahtevajo velike količine vode in energije ter uporabo kemičnih snovi, kot so pesticidi in barvila, kar ima resne posledice za okolje.
Oblačila iz azijskih držav
Po podatkih Eurostata večina oblačil, ki jih uvozimo in prodajamo v Evropi, izvira iz azijskih držav, pri čemer so glavni izvozniki Kitajska, Bangladeš, Turčija, Indija in Pakistan. Kitajska je za Evropsko unijo še vedno največji dobavitelj tekstila in oblačil, vendar njen delež v zadnjih letih upada zaradi naraščajočih stroškov dela in preusmerjanja proizvodnje v druge sektorje. Na drugi strani se povečuje delež Bangladeša, Pakistana in Turčije, zlasti zaradi njihove konkurenčne cene dela in hitre rasti izvoza.
Kitajska in Bangladeš sta v letu 2022 ustvarila 26,5 odstotka vsega uvoza oblačil v EU, skupaj z drugimi državami, kot so Vietnam, Kambodža in Mjanmar, pa Azija ostaja glavni vir hitre mode in osnovnih oblačil. Poleg tega ima Evropa pomembno notranjo trgovino, saj so Nemčija, Italija in Nizozemska vodilni izvozniki znotraj EU, kar kaže na razvejano distribucijsko omrežje regije.
Pri tem je pomembno poudariti še, da so plače delavcev, ki proizvajajo oblačila za evropski trg v Aziji, zelo nizke in pogosto ne zadostujejo za pokritje osnovnih življenjskih potreb. Če jih preračunamo v evre, znaša povprečna mesečna plača delavca v tekstilni industriji v Bangladešu od 69 do 90 evrov, kar je manj kot polovica ocenjene minimalne plače, ki zadošča za pokritje osnovnih življenjskih stroškov in znaša slabih 200 evrov na mesec. Podobno je tudi v Kambodži, kjer je minimalna plača tekstilnega delavca približno 184 evrov na mesec, ocenjena plača, ki bi pokrila osnovne življenjske potrebe človeka, pa je 414 evrov.
Na uničenje v manj razvite države
Po podatkih neprofitne organizacije in spletne platforme Earth.org, ki ima sedež v Hongkongu, in se posveča ozaveščanju o okoljskih vprašanjih, podnebnih spremembah, trajnostnem razvoju in biotski raznovrstnosti, so odlagališča tekstilnih odpadkov pogosto v manj razvitih državah ali regijah z omejenimi možnostmi za recikliranje. To so na primer države v Afriki in Aziji, kot so Gana, Pakistan in Indija, ki so pomembne točke za odlaganje rabljenih oblačil in tekstilnih izdelkov, uvoženih v bogatejše države. Takšna odlagališča so pogosto preobremenjena, kar povzroča dodatne okoljske težave, vključno z onesnaženjem vode in tal ter sproščanjem mikroplastike in škodljivih kemikalij v okolje.
EU uvaja prepoved uničenja nerabljenih izdelkov
Rešitve za zmanjšanje teh odpadkov prinaša krožno gospodarstvo, kjer se tekstil reciklira ali predela v nove materiale, česar se zavedajo tudi v Evropski komisiji. V začetku leta je začela veljati uredba EU, ki bo omogočila določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo in informacije za skoraj vse kategorije fizičnih izdelkov, ki prihajajo na trg EU. Uredba uvaja tudi ukrepe za prepoved uničenja neprodanega tekstila in obutve ter v primeru dokazanih potreb omogoča razširitev te prepovedi na druge sektorje. Podjetja bodo morala na svojem spletišču vsako leto objaviti podatke o količini in masi zavrženih izdelkov ter navesti razlog za njihovo zavrženje. Odgovora na to, kdaj in kako bo to veljalo za vse evropske države in tudi zaživelo v praksi, od evropskih institucij kljub večkratnim pozivom še nismo dobili.
Kaj lahko storimo sami
Slovenci smo do izmenjevalnice oblačil in oblačil iz druge roke za odrasle še vedno zadržani, medtem ko smo menjavo otroških oblačil v družinskih in prijateljskih krogih precej osvojili. »Izmenjave oblačil so res preprost in dostopen ukrep. Potem imamo na voljo še trgovine z izdelki iz druge roke in izposojevalnice. Če se le da, oblačila popravimo. Večkrat letno se odvijajo brezplačne popravljalnice. Ko kupujemo novo, pa razmislimo, ali oblačilo res potrebujemo, pazimo na kakovost oblačil in njihovo pravilno nego,« svetuje Sreševa. Med prvimi v Pomurju so izmenjevalnico pripravili v Mladinskem centru v Gornji Radgoni leta 2018. Že prvi odziv ljudi na izmenjavo oblačil, ki jih organizira zavod Rastišče, je bil izjemno pozitiven in s tem je dogodek postal stalnica. »Z leti se zanimanje samo še povečuje. Na začetku smo organizirali štiri izmenjevalnice letno, prilagojene letnim časom, zdaj pa jih zaradi velikega povpraševanja in odličnega odziva udeležencev organiziramo že vsak mesec. Ta rast priča o tem, da so dogodki prepoznani kot koristni, trajnostni in prijetni za skupnost,« pravi Nana Irgolič, predstavnica zavoda Rastišče. Temu prikimava tudi Sreševa, ki pravi, da se z menjavo generacij stvari spominjajo na bolje. »Če smo se pred desetletjem še bolj intenzivno ukvarjali z ločevanjem odpadkov in divjimi odlagališči, imamo danes druge izzive. Hitra moda je gotovo med njimi in zato bo preteklo še precej časa, da v večji meri zaživijo ustrezne alternative, se sprejmejo sistemski ukrepi in ponovna uporaba resnično zaživi,« pravi Sreševa in dodaja še, da predvsem mladi prek ponovne uporabe izražajo svojo edinstvenost, k čemur jih spodbuja tudi popkultura. »Tega bi moralo biti več. Precej nizka je še ponudba oblačil iz druge roke za moške,« pravi Sreševa.
Obe kupujeta (le) oblačila iz druge roke
Obe sogovornici nosita oblačila iz druge roke. »To je zame edini sprejemljiv način nakupovanja, ne le z okoljskega vidika, ampak predvsem praktičnega. Res ne maram nakupovanja in to počnem zgolj v sili razmer. Trgovine z izdelki iz druge roke so precej manj stresne, izbira je omejena in čisto vedno najdem kaj unikatnega. Nakupujem v Centru ponovne uporabe, Ropotarnici, trgovinah Textile House in Humana, večkrat pa se udeležim tudi kakšnih izmenjevalnic npr. mariborskega Cunjamija. V času pandemije sem oblačila iz druge roke naročala prek spleta,« je pojasnila Sreševa, Irgoličeva pa prikimava. »Odkar se zavedam, kako velik vpliv ima hitra moda na življenje ljudi in na naš planet, sem se odločila prenehati kupovati oblačila, ki so produkt hitre mode. Namesto tega želim s svojimi nakupi in delovanjem podpirati dobre prakse, ki spodbujajo trajnost in etičnost. Zavestno se odločam o svojih dejanjih, ker verjamem, da lahko vsak od nas prispeva k boljšemu svetu z majhnimi, a pomembnimi koraki. Izmenjevalnica oblačil je zagotovo prvi korak k temu.«
Za poceni oblačilo plačamo visoko ceno
Sogovornici poudarjata še, da je za začetek ključno, da nakupujemo manj in bolj premišljeno. Namesto impulzivnih nakupov se moramo odločiti za kakovostne in trajnostne izdelke, ki jih resnično potrebujemo. Prav tako lahko podpiramo lokalne proizvajalce, trajnostne blagovne znamke in oblačila iz druge roke. Poleg tega je pomembno, da oblačila in predmete, ki jih že imamo, uporabljamo čim dlje – to pomeni, da jih popravljamo ali celo predelujemo v kaj novega, namesto da jih zavržemo. Odlična praksa so tudi izmenjave oblačil in drugih stvari, saj s tem podaljšamo življenjski cikel predmetov in zmanjšamo potrebo po nakupovanju novih. Izobraževanje ima pri tem veliko vlogo. Ko se sami zavedamo vpliva svojih dejanj na okolje, lahko te informacije delimo naprej in spodbujamo druge, da razmišljajo podobno. Poleg tega lahko aktivno podpiramo sistemske spremembe, kot so zakoni in politike, ki spodbujajo krožno gospodarstvo in omejujejo škodljive prakse, kot je hitra moda. »Vsak majhen korak šteje – pomembno je, da začnemo pri sebi in s svojim zgledom pokažemo, da je možno živeti bolj trajnostno in odgovorno,« pravi Irgoličeva. Ko kupimo poceni oblačilo, namreč na dolgi rok plačamo visoko ceno, na kar ob nakupih ne pomislimo. Prav tako ne pomislimo na posledice, ki jih poleg okolja plačajo izkoriščani delavci globalnega juga. Začeti pa mora vsak pri sebi.