V decembrski številki Vestnika – 29. 12. 2022 – sem objavil prispevek o prekmurskih vojakih, ki so se borili v raznih enotah avstro-ogrske vojske v času prve svetovne vojne. Na kratko sem omenil, da je bila po vpoklicanih in padlih Prekmurcih najbolj številna enota 83. cesarsko-kraljevi pehotni polk (v nadaljevanju 83. c.-k. peh. polk). V tem prispevku bom podrobneje predstavil vojno pot in delovanje tega polka. S pomočjo slikovnega gradiva bom izpostavil tudi najpomembnejša odlikovanja, ki so jih dobili prekmurski vojaki in podčastniki 83. c.-k. peh. polka, ter oznake oziroma neuradne vojaške značke tega polka (Kappenabzeichen). Morebiti bomo komu s to objavo pomagali pri identifikaciji podobnih vojaških fragmentov, ki so se morda še ohranili pri potomcih. Ključne podatke o vojnem delovanju 83. c.-k. peh. polka najdemo v obsežnem zborniku na 400 straneh (Zgodovina in spominska knjiga nekdanjega 83. in 106. cesarsko-kraljevega pehotnega polka) avtorja Jozsefa Dorombyja iz leta 1934 (v madžarščini) in v Spominskem zvezku – vojnem dnevniku (23 strani) 83. c.-k. peh. polka, ki ga hranijo v Vojnem arhivu v Budimpešti. Avtor prispevka ga tudi hranim v slovenskem prevodu. V Vojnem arhivu hranijo tudi seznam odlikovancev tega polka.
Odličen vir so vojaške dopisnice in pisma, ki so jih pisali naši vojaki domačim. Enako je z vojaškimi fotografijami. V družinskih zapuščinah se je ohranilo tudi nekaj vojaških dnevnikov. Vendar je treba poudariti, da tega ni veliko. Pomembne informacije z bojišč in o usodah posameznih prekmurskih vojakov sta v Prekmurju v letih 1914–1918 objavljala tednika Novine in Muraszombat és vidéke. Na koncu naj omenim še župnijske kronike. Nekateri duhovniki iz posameznih evangeličanskih in katoliških župnij so dokaj natančno vodili evidence o vpoklicanih in padlih vojakih iz krajev svoje župnije.
Ustanovljen leta 1883
Polk je bil ustanovljen leta 1883. Poveljstvo polka je bilo v mestu Komarom (danes Komarno na Slovaškem). Poveljstva posameznih bataljonov: bataljon št. I Sombotel, bataljon št. II Komarno, bataljon št. III Köszeg in bataljon št. IV Komarno. Častni naziv polka od leta 1910 do razpusta novembra 1918 je bil po generalu pehote skupne avstro-ogrske vojske Franzu von Schikofskem. Avstro-Ogrska je bila pred l. 1914 razdeljena na 16 korpusnih območij, 83. c.-k. peh. polk je pripadal V. korpusu v miru in vojni, s sedežem korpusa v Bratislavi. Pehotni polk avstro-ogrske vojske so v času vojne sestavljali štirje bataljoni in oddelek strojnic, to je do 4000 mož. Vsak bataljon naj bi tako imel do 1000 mož. Teoretične kvote glede predvidenega števila vojakov v posameznih enotah so se po prvih bojih sesule. Izgube naj bi nadomeščale na hitro usposobljene vpoklicane pohodne oziroma nadomestne enote, ki pa predvidenega števila moštva pehotnega polka vse do konca vojne niso nikoli nadomestile.
83. c.-k. pehotni polk se je obnavljal in pridobival nabornike iz sombotelskega nabornega območja, kamor so poleg madžarskih krajev in nekaj nemških spadali tudi kraji gornjega Prekmurja z Mursko Soboto. To je okrog 120 krajev, ki so spadali k nekdanji Železni županiji. Iz teh krajev je nabornike večinsko pridobival še 18. madžarski kraljevi (honvéd) pehotni polk. Značilnost avstro-ogrskih vojaških enot so bile polkovne barve. Barva ovratnega našitka je v kombinaciji z barvo gumbov določala zunanjo prepoznavnost polka. Barva ovratnega našitka 83. c.-k. peh. polka je bila temnorjava, gumbi so bili beli.
V začetku vojne, torej avgusta 1914, je bil poveljnik polka polkovnik Leopold Hofbauer, že septembra istega leta ga je zamenjal podpolkovnik Jozsef Knechtl. Do konca vojne se je na tem položaju zamenjalo še 12 poveljnikov. Zadnji, polkovnik Jozsef Turba, je polk vodil od aprila 1917 do konca vojne. Do zamenjav je prihajalo zaradi nestrokovnosti posameznih poveljnikov, nekateri so bili povišani in so prešli v višji rang poveljevanja, veliko častnikov je padlo na čelu svojih enot. V prvih mesecih vojne je na avstro-ogrski strani padlo 39 častnikov, ki so imeli najmanj polkovniški čin. Največ izgub med častniki je bilo med poročniki in stotniki.
Med prekmurskimi vojaki se je že v začetku septembra 1914 razširila govorica, da je na čelu svoje enote padel oziroma bil težje ranjen prekmurski častnik, poveljnik 3. čete I. bataljona 83. c.-k. pehotnega polka stotnik Edvard Posfay (gl. fotografijo). Ta dogodek je v svojem pismu staršem s 3. septembra 1914 omenil tudi vojak Janez Flegar iz Gradišča: »Csuo szam gucsati ka 3je Feldkompanije Kapitan Pósfay Fóbirova (Edvard Posfay je bil sin murskosoboškega okrajnega glavarja Pankracija Posfaya op. p.), sin pa 150 decskov je spadnolo …« Janez Flegar je bil pripadnik 9. pohodne stotnije 83. c.-k. peh. polka, ki je na bojišče odšla v začetku septembra 1914.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Vojna formacija polka avgusta 1914
Vojno pot je polk začel v sestavi 66. pehotne brigade (33. pehotna divizija) V. korpusa 1. armade. Poveljnik armade je bil general konjenice Viktor Dankl. Vojna razporeditev polkov se je v okviru armade večkrat spremenila. Na to so vplivale velike izgube ali strateške prerazporeditve pri načrtovanju večjih vojaških operacij. Načeloma so polki ostajali v istih divizijah, večkrat pa se je spremenila pripadnost polka posameznemu korpusu, armadi ali armadni skupini.
7. avgusta 1914 se je celoten polk v Sombotelu vkrcal na vlak in se v smeri Sopron–Budimpešta–Prešov napotil do zadnje žel. postaje v kraju Rzeszow na Poljskem. Po prihodu 11. avgusta se je polk peš odpravil na dolg pohod skoraj do bojišča pri Krasniku. Vse do 25. avgusta je deloval kot divizijska rezerva, torej ni bil v boju.
Velika galicijska bitka
Po začetnih spopadih Nemcev in Rusov avgusta 1914 v vzhodni Prusiji (Tannenberg in bitka pri Mazurskih jezerih), kjer so Nemci ustavili Ruse in prešli v ofenzivo, je začela ofenzivno delovati tudi avstro-ogrska vojska. Po dispozicijah, ki so bile dane 20. in 22. avgusta, je avstro-ogrsko poveljstvo sprožilo splošno ofenzivo s 1., 4., 3. in z delom 2. armade v smeri severa. Nosilki načrtovanega prodora sta bili 1. in 4. armada. Tako se je začela velika galicijska bitka (kakor so jo poimenovali Rusi). Med 23. in 25. avgustom sta se spopadli 1. avstro-ogrska in 4. ruska armada. V tridnevnih težkih bitkah je 1. avstro-ogrska armada potisnila 4. rusko do Lublina. To je bila ena od redkih zmag avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni.
V okviru 1. avstro-ogrske armade se je boril tudi 83. c.-k. peh. polk. Prvi strelski stik z Rusi je vzpostavil 25. avgusta 1914 blizu kraja Szastarka, kakšnih 30 kilometrov jugovzhodno od mesta Krasnik (Poljska). Od tega dne je bil 83. c.-k. peh. polk s krajšimi premori z vsaj enim bataljonom v nenehnih bojih vse do konca vojne. Od avgusta do decembra 1914 se je polk bojeval v bitkah pri Rudniku, Lublinu, Bychowi, Tarnobrzegu, Iwangorodu ter v več bitkah severno od Krakova (Olkus, Suloszowa). Čeprav je bil v tem času večkrat deležen pohval vrhovnega poveljstva, gre za eno najtežjih obdobij polka. Po številu žrtev je bil v letih 1914 in 1915 na tretjem mestu v avstro-ogrski vojski. Med 19. in 22. novembrom 1914 je padel poveljnik polka major Henrik Uffenheimer. V začetku decembra 1914 je število vojakov v 83. c.-k. peh. polku padlo na 450, to je bila jakost dveh čet. Med 18. in 23. novembrom 1914 je v krvavih spopadih v globokem snegu pri kraju Suloszowa, severno od Krakova, padlo okrog 100 prekmurskih vojakov. Gre za največje izgube med prekmurskimi vojaki v posamezni bitki v času prve svetovne vojne. Kljub številnim žrtvam je 33. diviziji avstro-ogrske vojske uspelo zadržati rusko vojsko pred Krakovom. Po 16. decembru se je ruska vojska umaknila do reke Nide.
Železen dandar i trojna pohvalnost …
Od 23. januarja do 26. aprila 1915 se je polk boril v Karpatih. Ob izkazanem pogumu in vztrajnosti pri obrambi hriba Bukowe Berdo (nadmorska višina do 1250 metrov), 70 kilometrov južno od Przemysla, 2. aprila 1915, si je 66. brigada (sestavljena iz 83. in 12. c.-k. peh. polka) pridobila častni naziv »železna brigada«. Tedanji poveljnik polka polkovnik Rudolf Kiszling je županu mesta Sombotel poslal naslednje sporočilo: »Z veseljem vam naznanim, ka se je naš polk aprila 2-ga pod mojim vodstvom na 1230 meterskoj visini v težavnih okoliščinah proti premočnomi sovražniki srdito ali zmagovalno borio i je zevzeo 150 lüdij. Na sovražnikovi strani je više 300 ranjenih i 400 mrtvih obleglo na bojišči. To je bil slavni véliki petek polka z železne županije. Žilava vstrajnost i junaško obnašanje naših vojakóv više vse hvale stoji. (Novine, 25. 4. 1915)
Težišče ruskega napada v dolžini dveh kilometrov je prestregel I. bataljon 83. c.-k. peh. polka (k temu bataljonu je bilo vpoklicanih največ prekmurskih vojakov), ki mu je takrat poveljeval nadporočnik Karoly Ossko. V Novinah so 9. 5. 1915 še zapisali: »Naš pešpolk se je 34 dni junaško borio v Kárpatáh i vredno zaslüžo častno ime 'železen dandar' (brigada) i trojno pohvalnost od strani poveljništva.« Od maja do decembra 1915 se je polk boril pri Przemyslu, Hruszowu, Terszakowu, Bobrki in pri mestu Novo-Aleksiniec.
Leto 1916
Med 4. junijem in 20. oktobrom je potekala znamenita Brusilova ofenziva. Štiri ruske armade (685.000 vojakov) so napadle 1., 2., 4. in 7. avstro-ogrsko armado ter mešano nemško in avstro-ogrsko južno armado. Posledice napada so bile katastrofalne, saj so avstro-ogrske armade izgubile polovico vojakov. Po štirih mesecih bojev je avstro-ogrska vojska praktično razpadla. Mrtvih in ranjenih je bilo okrog 370.000 avstro-ogrskih vojakov, zajetih pa jih je bilo več kot 380.000. V teh bojih je padlo do tisoč prekmurskih vojakov, nekaj tisoč jih je bilo zajetih.
Leto 1917
Med septembrom 1916 in julijem 1917 se je 83. c.-k. peh. polk bojeval na položajih med krajema Batkiv in Zvyzhen (danes Ukrajina). Novine 19. 8. 1917 s primerno dramatičnostjo povzamejo dogajanje na bojišču: »V petek, 6 ga julija okoli edenajsete vöre so začnoli znovič močno strelati, granat za granatom pride. Okoli edne vöre so že prišli Rusi. Na mesto mrtvih pridejo drügi iz reserve. Rusi s vnožinov obvladajo, vu naše jarke so prišli. Nego proti njim pride iz naše strani Zechmeister s reservov. Človek proti človeki stoji. Zechmeistera že tüdi ščejo Rusi odvlečti, nego naši ga oslobodijo. Rusi začnejo s strojnov pükšov strelati. Zechmeister vküp spadne, nišče ne more prečteti, kelko krugel je dobo. Pride Csoknyai s svojov kompanjijov, tri cuge ma, vsi trije oficeri so mrtvi: Sümeghy, Popov, Schummer. Lüdje se li bijejo, vu svojoj krvi klačijo. Zdaj te pride Klobučariek s svojov kopmanijov. Pol štiri je, vse jarki so nazaj vzeti. Vsi so pohvaljeni, ešče i mrtvi.«
V kraju Lukawski Dwor, kilometer zahodno od kraja Lukavets, je večje pokopališče vojakov 83. c.-k. peh. polka, ki so padli na bojišču Bakiv - Zvyzhen.
Odhod na italijansko bojišče
16. oktobra 1917 je bil polk premeščen na italijansko bojišče. 1. marca leta 1918 je bil iz delov 83. c.-k. peh. polka (bataljona št. III in IV) in 76. c.-k. peh. polka (bat. št. II) formiran 106. c.-k. peh. polk. Sodeloval je v bitkah pri mestu Cesane 15. junija 1918 in pri Salgaredi med 27. oktobrom in 1. novembrom 1918. V tem času je bil I. in II. bataljonu 83. c.-k. peh. polka pridružen IV. bataljon 48. c.-k. peh. polka.
Pod pritiskom angleških in italijanskih sil konec oktobra se začne 33. divizija s 83. in 106. peh. polkom umikati na celi črti. 11. novembra 1918 je bil 83. c-k. peh. polk razorožen nedaleč od Logatca. Po petih letih bojevanja so se ostanki polka 14. novembra 1918 vrnili v Sombotel. Naslednji dan so starejše letnike demobilizirali, mlajše letnike pa so prerazporedili v rezervne čete. 83. c.-k. peh. polk je bil uradno demobiliziran čez mesec dni.
V času vojne je bilo v 83. c.-k. peh. polk vpoklicanih nad 5000 mož iz Prekmurja. Skupno število vpoklicanih iz Železne županije, torej iz slovenskih, nemških in madžarskih krajev, je bilo blizu 40.000. Padlih in pogrešanih je bilo 6679 mož, od tega nekaj več kot 900 prekmurskih vojakov. Več kot 80 odstotkov jih je padlo na vzhodni fronti v bojih z Rusi. Polk ni sodeloval v bojih na romunskem bojišču 1916/1917, niti v bojih proti srbskim enotam 1914/1915 ter 1917/1918. Na italijansko bojišče je prišel dokaj pozno, to je marca 1917, tu je sodeloval v nekaterih manj pomembnih bitkah.
V zgodovino elitnih pehotnih enot avstro-ogrske vojske v času prve svetovne vojne se je 83. c.-k. peh. polk vpisal že prej, na bojiščih v Galiciji leta 1914 in v Karpatih leta 1915. Malokateri avstro-ogrski polk je namreč dobil časten predikat vrhovnega poveljstva »železen«, torej trden in neuklonljiv. V takšni enoti se je bojevalo več tisoč prekmurskih vojakov.
Šestnajst vojakov in podčastnikov tega polka je bilo odlikovanih z zlato medaljo za hrabrost (najbolj cenjena avstro-ogrska medalja, pridobljena v času vojne). Tudi Zoltan Šiftar iz Puževec je bil predlagan zanjo. Vojakom je bilo podeljenih 1086 srebrnih medalj za hrabrost 1. stopnje, 5050 srebrnih medalj 2. stopnje ter 10.161 bronastih hrabrostnih medalj. Skladatelj Gustav Feifer (1876–1928) je leta 1917 83. c.-k. peh. polku posvetil vojaški marš z naslovom »83er-Regiments-marsch – JULI 1917«.
