Pomurski muzej Murska Sobota je v Drevoredu Martina Luthra lani konec oktobra na ogled postavil razstavo o zgodovini cestnohitrostnih motociklističnih dirk v Murski Soboti, ob tem pa so izdali še zbornik. Avtor obeh je Jurij Štesl. Kot je povedal že takrat, je bila podlaga gradivo, ki ga je muzeju leta 2013 podaril nekdanji večkratni jugoslovanski prvak v cestnohitrostnem motociklizmu Edo Berden. Ker gre za zelo zanimivo zgodbo iz preteklosti Murske Sobote, ki danes že tone v pozabo, smo ji tokrat namenili več pozornosti.
Do razmaha tega športa je v Sloveniji prišlo po drugi svetovni vojni. Poleg Murske Sobote, tu so dirke potekale od konca 40. let 20. stoletja vse do leta 1971, so bile uveljavljene še v Škofji Loki, Novi Gorici, Kamniku in Velenju. V tem obdobju so bile eden največjih športnih in tudi družabnih dogodkov v Pomurju, saj jih je vsako leto obiskalo več tisoč gledalcev, na vrhuncu tudi dvajset tisoč. Dirke je od začetka prirejalo Avto-moto društvo (AMD) Štefan Kovač iz Murske Sobote (sprva AMD Murska Sobota).
Začetek dirk sega v čas, ko so bila motorna kolesa še sorazmerno redka. Dirkači so bili tako tisti redki posamezniki, ki so si jih lahko privoščili. V Murski Soboti so to bili predvsem obrtniki, med njimi Jože Šarotar, Franc Gomboši, Štefan Fartelj idr. V začetku so tekmovali še z navadnimi motorji, opreme niso imeli posebne, razen očal in zaščitne čepice, kot pričajo fotografije. Za zaščito je bilo na progi poskrbljeno z balami slame, ki so jih postavili v ostrih zavojih. Kot zanimivost velja omeniti, da so bale skrbele za zaščito vse do konca dirk v Murski Soboti in so bile njihova nepogrešljiva kulisa.
Če so bile dirke v Murski Soboti sprva predvsem lokalnega pomena, so se jih leta 1959 začeli udeleževati tudi najboljši slovenski dirkači in postopoma so pridobivale pomen. V letih 1962, 1963 in 1965 so že štele za republiško prvenstvo, v letih 1966 in 1967 pa za medrepubliško prvenstvo. Vrhunec cestnohitrostnih motociklističnih dirk v Murski Soboti sta bili dirki v letih 1968 in 1969, to sta bili mednarodni dirki pod imenom Nagrada Pomurja. Po tem je sledil zaton, saj je bila organizacija povezana z visokimi stroški. Leta 1970 tako dirka ni bila izpeljana, zadnja dirka po ulicah Murske Sobote pa je bila leta 1971 in je štela za državno prvenstvo Jugoslavije. Dokončni udarec dirkam, tudi po drugih mestih Slovenije, so zadale nesreče s smrtnim izidom, najhujša je bila leta 1973 v Škofji Loki, kjer je življenje izgubilo pet oseb. Takrat so jih prepovedali po vsej Jugoslaviji.
Na ulicah Sobote tudi najvidnejša imena motociklizma
Jurij Štesl je v zborniku pripravil pregled cestnih motociklističnih dirk v Murski Soboti po posameznih letih. Kdaj natančno je bila prva dirka v Murski Soboti, nimamo podatka, z gotovostjo se da trditi le, da je to bilo enkrat med letoma 1946 in 1949. Težava je pomanjkanje zgodovinskih virov. Prvi konkretni podatki segajo v leto 1949, ko je začel izhajati časopis Ljudski glas, tam pa je bilo 7. julija objavljeno poročilo s skupščine AMD Murska Sobota, kjer piše, da so to leto izpeljali »dirke z zaključnim mitingom«. V fotografskem albumu društva je ohranjena tudi fotografija, s katere je razvidno, da sta bila start in cilj v neposredni bližini spomenika na Trgu zmage.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Leta 1959 so se cestnih motociklističnih dirk udeležili skoraj vsi najboljši slovenski tekmovalci, na startu jih je bilo več kot 30, med njimi je bil tudi večkratni slovenski prvak Edvard Delorenzo. Obstaja podatek, da je v najhitrejšem krogu dosegel povprečno hitrost 82,880 km/h in zmagal v kategoriji do 500 kubičnih centimetrov.
Naslednje leto je dirke v Murski Soboti med drugim zaznamoval takrat devetnajstletni domačin Edo Berden, ki je na svoji prvi dirki v Murski Soboti dosegel 2. mesto v kategoriji do 250 kubičnih centimetrov in tretje mesto v kategoriji do 500 kubičnih centimetrov. Tega leta so ob motociklističnih dirkah priredili tudi avtomobilistično dirko, o čemer priča fotografija v zborniku.
Leta 1962 so cestnohitrostne motociklistične dirke v Murski Soboti dosegle nov mejnik. Prvič so namreč štele za republiško prvenstvo Slovenije. Dirke so bile 5. avgusta in razpisana je bila tudi nagrada »rekord Pomurja« za dosego najhitrejšega kroga. V tej kategoriji je zmagal Breznik (njegovo ime ni navedeno), ki je enega od krogov odpeljal v povprečju s 95,400 km/h in tudi zmagal v kategoriji do 125 kubičnih centimetrov.
Na dirkah leta 1966 sta bila postavljena dva mejnika. Zaradi obiska Josipa Broza Tita so tega leta asfaltirali Ulico Mikloša Kuzmiča, s tem je bil asfaltiran še zadnji odsek dirkalne proge. Dirke 7. avgusta 1966 so bile tako prve v Murski Soboti, speljane v celoti po asfaltirani progi. Drugi mejnik je bila udeležba dirkačev iz Hrvaške, saj so tega leta dirke v Murski Soboti prvič štele za medrepubliško prvenstvo.
Druge medrepubliške dirke so bile naslednjega leta, ko so skoraj vsa prva mesta pobrali hrvaški dirkači. Velja izpostaviti tretje mesto Eda Berdena, ki ga je dosegel skupaj s takrat komaj šestnajstletnim sovoznikom Karlom Gabrom.
Nov mejnik za motociklistične dirke v Murski Soboti je bilo leto 1968, ko je Mednarodna motociklistična zveza FIM dirko uvrstila v svoj koledar. Nagrade Pomurja '68 se je udeležilo 84 tekmovalcev iz 12 držav. Denarni sklad je bil 1,3 milijona dinarjev, dodatna nagrada za absolutni rekord proge je znašala še 250.000 dinarjev. Prav bogat denarni sklad je v Mursko Soboto pritegnil tuje tekmovalce. Zaradi mednarodne udeležbe motociklistov je bila dirka zanimiva tudi za gledalce, zbralo se jih je 20.000. Spremljali so lahko zmago večkratnega svetovnega prvaka Rudolfa Kuntza iz Nemčije v kategoriji do 50 kubičnih centimetrov, sicer pa so bili najuspešnejši na dirkah Italijani, ki so odnesli tri prva mesta v različnih kategorijah, to so bili Gilberto Millani, Gilberto Parlotti in Angelo Bergamonti. Zadnji je postavil tudi hitrostni rekord proge s 129,80 km/h.
Tudi naslednje leto je bila dirka mednarodna, udeležilo se je je 88 tekmovalcev iz 10 držav. Posebnost je bila podaljšana proga, zgodil pa se je tudi neljubi dogodek. Kmalu po startu kategorije do 350 kubičnih centimetrov se je zrušila montažna tribuna pri Kinu Park, nekaj ljudi je bilo lažje poškodovanih, dirka pa je bila za eno uro prekinjena.
Kot že omenjeno, so dirke leta 1970 odpadle, zadnje so bile organizirane leta 1971, natančneje 10. oktobra. Štele so za točke državnega prvenstva, zato so minile v luči obračunov za naslove državnega prvaka. V igri za naslov v dveh kategorijah je bil tudi domačin Edo Berden. V kategoriji do 125 kubičnih centimetrov mu je to uspelo, medtem ko bi se na najbolj pričakovani dirki dneva moral pomeriti z Brankom Bevando z Reke. Do tega ni prišlo, saj je Berdenu motor med dirko kar štirikrat odpovedal, zasedel je šele četrto mesto, naslov prvaka pa je pripadel Hrvatu. Je pa Berden tistega dne slavil še v kategoriji prikolic s sovoznikom Šošem. V publikaciji najdemo podatke o vseh zmagovalcih dirk v Murski Soboti med letoma 1960 in 1971.
Dirke v Murski Soboti so od konca petdesetih let potekale po večinoma nespremenjeni progi (prikazani na fotografiji). Nekoliko spremenjena je bila proga leta 1969, ko je bila deloma speljana po sedanji Gregorčičevi ulici, in leta 1971, ko so tekmovali tudi po Zvezni ulici. Start in cilj proge sta bila do leta 1967 večinoma v sedanji Slovenski ulici ob tedanjem hotelu Central, leta 1968 in kasneje pa pri Kinu Park v Ulici Štefana Kovača.
Številni domači talenti, internacionala za zmago
Na dirkah so nastopali številni domači tekmovalci, ki so najprej tekmovali na različnih lokalnih tekmovanjih, v šestdesetih letih 20. stoletja pa so se začeli uveljavljati tudi na državni ravni. Ljubljančan Aleš Mrzel, ki je tekmoval za AMD Štefan Kovač, in domačin Edo Berden sta med letoma 1961 in 1971 osvojila sedem naslovov prvaka Jugoslavije. V posameznih obdobjih so bili na vrhu jugoslovanskega cestnohitrostnega motociklističnega športa tudi Štefan Černjavič, Karel Gaber in Karel Šoš. Potem ko je sredi sedemdesetih let prišlo do zatona cestnohitrostnega motociklističnega športa v Pomurju, se je sredi osemdesetih let 20. stoletja uspelo na vrh Jugoslavije prebiti še Benjaminu Ščapu iz Murske Sobote. V publikaciji so poleg omenjenih predstavljeni še nekateri dirkači, med njimi Jože Šarotar, Franc Gomboši, Zoltan Pojbič, Andrej Berden, Vladimir Jelen, Štefan Ružič. Poleg teh so nastopali še številni drugi, ki so našteti v publikaciji.
Najuspešnejši prekmurski dirkač cestnega motociklizma je bil Edo Berden iz Murskih Petrovec. Tekmoval je v letih 1960–1972, vrhunec njegove kariere pa je bil med letoma 1969 in 1971, ko je osvojil tri naslove prvaka Jugoslavije. Za ta šport ga je navdušil Jani Štefanec, pri katerem je delal v avtomehanični delavnici, ta je tudi sam tekmoval. Ko se je odločil za konec kariere, je motor znamke Puch dobil Berden. Ta je že v svoji krstni sezoni pokazal talent. Sprva je dosegal uspehe predvsem v kategoriji prikolic, kasneje pa tudi v kategorijah solo motorjev. Največji uspeh na mednarodnih dirkah je dosegel leta 1971, ko je na Češkoslovaškem zasedel prvo mesto v kategoriji do 125 kubičnih centimetrov. Kot zanimivost velja omeniti, da organizatorji takrat niso imeli pripravljene jugoslovanske himne, saj nihče ni pričakoval njegove zmage, zato so mu zaigrali internacionalo. Njegovo kariero sta zaznamovali dve večji nesreči, v prvi je na dirki na Jezerskem utrpel opekline tretje stopnje, na drugi pa je na treningu v Trsatu na Hrvaškem pri hitrosti več kot 130 km/h zletel čez občinstvo zaradi dekleta, ki je teklo čez progo. Zaradi poškodb je moral prekiniti kariero. Umrl je leta 2020.
Karel Gaber od Svetega Jurija (družino si je kasneje ustvaril v Serdici) je kariero začel pri šestnajstih letih, kot je bilo že omenjeno, in je bil sprva Berdenov sovoznik. »Tekmovati sem začel leta 1967, zraven me je povabil Berden, s katerim sva skupaj delala. Spomnim se dirke v Mariboru leta 1968, ko sva zmagala. Berdena se spominjam kot človeka, ki je vse dal za ta šport,« je povedal Gaber, ki je leto kasneje začel tekmovati tudi v solo kategorijah do 125 in 175 kubičnih centimetrov. Leta 1974 je postal v prvi kategoriji državni podprvak, sodeloval pa je tudi na svetovnem prvenstvu v Nürburgringu, kjer je zasedel 15. mesto. Svoj prvi motor je kupil na kredit, šlo je za rabljen motor Bogomirja Trsteca. Ko je začel nizati uspehe, mu je dva nova motorja kupil Alojz Kerčmar, se spominja Gaber. »Dirke v Murski Soboti so mi bile najbolj zanimive, pa tudi uspešen sem bil na njih,« se še spominja Gaber, ki je kariero sklenil leta 1974, ko je dal prednost družini pred motorjem. »Sem pa še takrat, ko smo zidali hišo, odplačeval motor,« je v smehu dodal. Kljub koncu kariere motorja ni nikoli postavil v kot, ampak je z njim prepotoval še dobršen del Evrope, nanj pa se rad usede še danes.
Aleš Mrzel iz Ljubljane je kariero v cestnem motociklizmu začel leta 1958. Že naslednje leto je zablestel na dirki v Murski Soboti in po njej ga je predsednik AMD Štefan Kovač prepričal, da je začel nastopati za prekmursko društvo. Osvojil je štiri naslove prvaka Jugoslavije, in sicer med letoma 1961 in 1967. Na dirkah v Murski Soboti je zmagal sedemkrat in s tem postal najuspešnejši tekmovalec na teh dirkah. »Motociklistične dirke v Murski Soboti so okrog leta 1960 postale znane po vsej Jugoslaviji, soboški dirkači pa so s svojimi uspehi prehiteli tedanje centre tega športa v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Za hiter razvoj tega športa v Murski Soboti imata brez dvoma zasluge nekdanji predsednik AMD Tomo Raduka in Vlado Čampelj, ki je vodil športno sekcijo. Tudi sam sem z dobrimi rezultati v Jugoslaviji in tujini prispeval k popularnosti Murske Sobote. Vesel sem, da imam še danes v Murski Soboti in na Goričkem veliko prijateljev. Podpiram trud Branka Cipota in Pomurskega muzeja, da tisti časi ne gredo v pozabo,« nam je zaupal Mrzel.
Ob koncu ne gre izpustiti podatka, da so cestnohitrostne motociklistične dirke pripravljali tudi v drugih krajih po Pomurju, v Gornji Radgoni, Ljutomeru, Lendavi, Radencih in na Cvenu. Ob dirkah v Murski Soboti so najvišjo raven dosegle dirke v Gornji Radgoni, ki so se odvijale na hipodromu.