Geslo letošnjega svetovnega dneva hrane, ki je bil 16. oktobra, je Združeni proti lakoti. S tem geslom želijo Združeni narodi opozoriti, da se lahko proti lakoti borimo s povečanjem proizvodnje hrane na vseh ravneh, lokalno, regionalno in globalno. To pa med drugim vključuje razvoj kmetijskih sektorjev in lokalne kmetijske proizvodnje v nerazvitih in razvitih državah. Zagotavljanje globalne prehranske varnosti je pomembno tudi za Slovenijo, saj si je v okviru osnutka Resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva zadala nalogo, da pomaga nerazvitim pri doseganju njihove prehranske varnosti, obenem pa tudi krepi svojo proizvodnjo in si prizadeva za ekonomsko učinkovito zadovoljevanje dela svojih potreb po hrani. Tam, kjer je in bo konkurenčna, naj bi prispevala h globalni prehranski varnosti.
Samooskrba v Sloveniji
V Sloveniji stopnja preskrbe z doma pridelano hrano ni tako slaba, kot se zdi na prvi pogled. V povprečju namreč presegamo 70-odstotno samooskrbo s hrano. Drži pa, da podobo slovenske samooskrbe kvarijo predvsem sektorji, kjer imamo potencial, da bi dosegli popolno samooskrbo. To sta predvsem prašičereja in pridelava zelenjave in vrtnin. Za to gotovo niso krivi kmetje. Samooskrba je v času vse bolj neugodnih vremenskih razmer za pridelavo izrednega pomena. Pomembna je tudi zaradi vse pogostejših lokalnih spopadov na Zemlji. Te še vedno velikokrat »podžigajo velesile« zaradi svojih ekonomskih interesov. Na rob pa je odrinjeno spoznanje, da so spopadi vse bolj posledica nedostopnosti hrane in vode za del svetovnega prebivalstva. Posledica so vse bolj množične migracije in iskanje ugodnejšega okolja za preživetje – v smislu dostopa do hrane in vode. Pred tem si ni več mogoče zatiskati oči. Ocena FAO je, da kljub neugodnim vremenskim razmeram, na katere so opozarjali ob lanskem svetovnem dnevu hrane, svet pridela še dovolj hrane, da bi bili lahko siti vsi prebivalci tega planeta. Zdaj se dogaja ravno nasprotno – število lačnih prebivalcev se povečuje. Letos je po podatkih FAO lačen vsak deveti Zemljan. Problem lakote ni obšel niti najbolj razvitih držav. Delež lačnih v teh državah raste, kljub temu da imajo presežke hrane. In tisti, ki imajo dostop do hrane, je imajo preveč in je dobro tretjino zavržejo. V Sloveniji naj bi letno zavrgli približno 70 kilogramov hrane na prebivalca.
Vprašanje poštenosti
Pri pridelavi hrane in samooskrbi se je zgodilo nekaj danes sicer samoumevnega. Hrana je postala velik posel, ki prinaša zanesljive dobičke. Potrebe po hrani se ne dotakne nobena kriza – dobički so zagotovljeni. Če ne dosegajo pričakovane ravni, se pritisne po reproverigi navzdol na najnižjega v verigi – kmeta. Na drugi strani pa tudi na potrošnika. Kljub nizkim prihodkom dela prebivalstva cena pridelane hrane na kmetijskem dvorišču še vedno ni tako visoka, da ne bi bila dostopna vsem prebivalcem. Na vprašanje poštenosti je nedavno opozoril tudi varuh v prehranski verigi Jože Podgoršek, ko se je vprašal: »Ali smo v verigi preskrbe s hrano pošteni do potrošnikov, do končnih kupcev? Nismo. Ker če bi bila veriga preskrbe s hrano poštena, ne bi zavajali potrošnikov s poreklom blaga. Če bi bili pošteni, ne bi že v začetku maja vsa Slovenija prodajala slovenskih jagod, češenj, ko jih v Sloveniji sploh še ni. Prav tako ne bi z dampinškimi cenami, s kanibalizmom, v naše javne zavode prodajali prehranskih izdelkov, ki so sicer varni, niso pa nujno zdravi, morda še s ponarejenim poreklom. In to hrano uživajo naši najmlajši v vrtcih, šolah, bolniki v bolnišnicah, ostareli v domovih za ostarele. Ali si te skupine ljudi res zaslužijo tako hrano samo zato, ker je najcenejša? In je najcenejša morda tudi zato, ker je nekdo nepošten do dobavitelja, delavca, ki ga ne plača pošteno glede na opravljeno delo. V vseh javnih prehranskih obratih (vrtcih, šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele...) porabimo v Sloveniji v enem letu hrano v vrednosti prek 200 milijonov evrov. Veliko naših kmetij bi lahko lepše živelo, če bi ta denar ostal v Sloveniji, pri slovenskih pridelovalcih in slovenskih živilskih podjetjih. Vedeti moramo, da z uporabo lokalno pridelane hrane ustvarjamo nova stabilna delovna mesta. Po preverljivih študijah predstavlja v Sloveniji en odstotek povečane samooskrbe s hrano najmanj 800 novih delovnih mest. Celotna veriga preskrbe s hrano je na žalost prežeta z nepoštenimi praksami. S praksami, ki nimajo nobenega učinka na končno prodajo naših izdelkov, se pa zaradi teh praks kopiči dobiček. In to praviloma v trgovini in deloma tudi v živilskopredelovalni industriji.«
