V pokoju obudil strast do žebljank

Z izdelovanjem žebljank se je srečal v mladih letih, ko je bil vojak v Bosni in Hercegovini. »Zares navdušila pa me je ta dejavnost šele, ko sem se upokojil in sem ugotovil, da me ročna dela veselijo. Še posebej rezultati dela, ko vidim, da pod mojimi rokami nastajajo podobe rož, štorkelj, koles, avtomobilov, ladij in podobno.« Kot ljubitelj nogometa se je lotil tudi oblikovanja grbov in drugih simbolov nogometnih klubov iz žebljev. Ob igranju tolkala v Pihalnem orkestru Murska Sobota doma rad v roke vzame še kitaro in orglice ter zaigra za dušo.

Najprej masaža in telovadba

Jutro vedno začne s kavo in napitkom, v katerega vmeša žlico medu in žlico kisa. Sledita masaža hrbta in nog z aparatom ter kolesarjenje s sobnim kolesom, potem pa je fizično in psihično že pripravljen, da čim bolje izkoristi dan, ki je pred njim. »Imam veliko hobijev in sem član več društev, Društva ljubiteljev starodobnih koles Dimek iz Beltinec, društev upokojencev iz Murske Sobote in Turnišča ter društva invalidov. Dneve mi zapolnijo še balinanje, ribištvo, kopanje in druge aktivnosti. Držim se načela, da v torek in petek ne jem mesa. Edina moja res slaba navada je, da kadim, a se ne morem odvaditi.« Ob delu v svoji delavnici posluša petje kanarčka. Večkrat pa mu tako ob delu kot v prostem času delajo družbo vnukinje. Rad pa tudi fotografira, tako ima na računalniku že bogato zbirko fotografij, ter bere knjige.

Najbolj navdušeni so otroci in upokojenci

Svoje žebljanke predstavlja in prodaja na sejmih. Vsako leto je na Ferencovem senju in na sejmu ob veliki maši v Turnišču ter na poletni turistični tržnici v Moravskih Toplicah. Izdeluje jih tako, da na leseno ploščo nariše risbo, po kateri zabije žeblje in potem med žeblji potegne nit. »Nad izdelki so najbolj navdušeni otroci in upokojenci. Seveda sem vesel, če moje izdelke kdo kupi, mi pa veliko pomeni tudi, da sem na sejmu v družbi zanimivih ljudi in se z njimi pogovorim. Treba je iti v družbo, ne le sedeti ob televiziji. Čas te povozi, če si zapečkar,« pravi. Na Ferencovem senju in drugih prireditvah v Turnišču, kjer se je rodil in živel do selitve v Bakovce, srečuje tudi znance iz otroštva in mladosti, a jih je vsako leto manj, pravi. »Brat in sestra sta ostala v Turnišču. Oče je bil čevljar in je v svoji delavnici običajno imel še dva pomočnika in vajenca. Čevljar je postal tudi moj brat, ki pa se je zaradi industrializacije tega poklica zaposlil v Planiki.« Znanje o čevljarstvu, ki ga je pridobil od očeta, mu je koristilo pri vojakih v Bosni in Hercegovini, saj je v Sarajevu in drugih vojašnicah popravljal vojaške čevlje. Na začetku je bil navaden vojak, a se mu je na straži vedno zelo dremalo in je zaspal, tako da so poveljniki ugotovili, da ni primeren za stražo.

Franca je sicer bolj zanimal poklic izolaterja, ki ga je opravljal v podjetjih iz Ljubljane in Lendave.

Turnišče je pogrešal

V Bakovce se je preselil in si tam zgradil hišo, ker je bila žena zaposlena v trgovini v tem kraju, pa tudi sam je dobil službo v Murski Soboti. »Na začetku sem zelo pogrešal Turnišče. Nisem se mogel navaditi na novo okolje, nov dom. Pogrešal sem sosede, prijatelje, znance, ki sem jih prej srečeval vsak dan. Tam so bili ljudje bolj povezani.« Kmalu se je tudi tu vključil v aktivnosti kraja, a ni dobil podpore pri predlogih za razvoj vasi. Precej uspešnejši je bil pri tem na področju športa, tako v Bakovcih, kjer je organiziral vaške igre, kakor tudi v Murski Soboti, kjer je bil tudi predsednik Telesnovzgojnega društva Partizan.
Vedno je rad prisluhnil glasbi in tudi igral, zato se je pridružil bakovski pihalni godbi in pozneje murskosoboški. »Ko sem bil mlad, sem igral kitaro, ki jo še danes doma rad vzamem v roke, še posebej ko mi pri petju pomagajo vnukinje. Večkrat pa zaigram tudi na orglice. Vendar le za svojo dušo.« Franc je tudi zbiralec starin. Med starimi predmeti, ki mu največ pomenijo, je lesena škatla, v katero sta leta 1916 imena in priimek zapisala njegov dedek Jožef Čizmazija in babica Julijana. V njej je dedek shranjeval dokumente in denar. Sodeloval je v bojih v prvi svetovni vojni in bil ranjen, v Turnišču pa je imel trgovino. Škatlo je uporabljal tudi njegov oče. »Imam tudi nekaj starodobnih koles, s katerimi se rad zapeljem naokrog, še posebej v družbi ljubiteljev in lastnikov starodobnih koles iz Beltinec. Moje najstarejše kolo je Puchovo iz leta 1941, v društvu pa imamo tudi kolo iz leta 1926. Ob kolesarjenju po pokrajini ob Muri vsako leto gremo še v Koprivnico na Hrvaškem, v Škofjo Loko, Nagykanizso na Madžarskem in drugam.«