Zapleten stečajni postopek družbe Geoenergo je sprožil tako finančna kot okoljska tveganja. Družba je bila namreč imetnica rudarske pravice, na podlagi katere je z britanskim partnerjem, družbo Ascent Resources, izvajala črpanje zemeljskega plina na petišovskem polju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Dežurstvo za najmlajše paciente) Za zdaj še ni sprememb
Dežurstvo za otroke, šolske otroke in mladostnike ob koncih tedna in prazniki še naprej v ZD Murska Sobota.
S pristankom v stečaju je koncesijska pogodba prenehala, rudarska pravica pa je bila prenesena na ministrstvo za naravne vire in prostor. S tem se je začel boj med ministrstvom in stečajno upraviteljico Tanjo Praprotnik ter odprlo pomembno vprašanje: kdo bo poskrbel za vrtine, ki jih je treba ob koncu izkoriščanja sanirati.
Nimajo za sanacijo
Geoenergo, v stečaju katerega je bilo prijavljenih za več kot 22 milijonov evrov terjatev, za to nima sredstev, očitno pa stečajna upraviteljica niti ne želi, da bi do tega prišlo hitro. Kot je pojasnila za naš medij, mora ministrstvo v obdobju dveh let od začetka stečajnega postopka izvesti postopke za prenos rudarske pravice na novega prevzemnika, v tem obdobju pa mora izvrševati vse pravice in obveznosti, potrebne za ohranitev rudarske pravice, razen plačila koncesnine in sanacnine. »V navedenem obdobju sanacija ne bi bila smotrna, saj bi posegla v položaj prevzemnika,« trdi Praprotnikova.
Pa si sploh kdo želi črpati plin na petišovskem polju? Pravice in obveznosti je res prevzelo ministrstvo, vendar le z namenom, da se lahko rudarska pravica v zakonsko predpisanem obdobju prenese na drugo zainteresirano pravno ali fizično osebo, pravijo na ministrstvu in dodajajo, da interesa za prevzem ni bilo. »Nikakor pa ni namen te določbe, da bi ministrstvo izkoriščalo mineralno surovino, saj za to niti ni registrirano. Ministrstvo zato niti ne more niti ne sme prevzeti proizvodnje od prejšnjega nosilca rudarske pravice,« so za Vestnik zatrdili na resornem ministrstvu, kjer so poudarili, da je Geoenergo dolžan izvesti sanacijo vrtin in da je bila družbi v tej zvezi izdana tudi inšpekcijska odločba. Zoper to odločbo se je stečajna upraviteljica pritožila, zadeva pa je priročno očitno obtičala v birokratskem mlinu.
Dokler se ne pristopi k projektu dokončne likvidacije in sanacije vrtin, obstaja nevarnost za okolje. Vrtine so namreč pod visokimi tlaki, zato jih je treba ustrezno opremiti. »V trenutnem stanju pa morajo obratovati, da se znižujejo slojni tlaki in tako preprečijo nekontrolirani izbruhi plina v okolje,« nam je pojasnil Željko Vukelić z naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Potreben sta skratka rudarski projekt in njegova izvedba, kar bo stalo več milijonov, po nekaterih ocenah do 30 milijonov evrov. Kdo bo poskrbel za potencialno ekološko bombo? Sanacnine, sredstev za končno sanacijo, se je zbralo za več kot desetkrat manj od ocenjenih stroškov, Geoenergo pa kot rečeno še zdaleč nima dovolj premoženja niti za plačilo vseh upnikov. Pri celotni zgodbi, ki znova dokazuje, kako državni sistemi v nepredvidenih trenutkih odpovedo, se je treba vrniti na začetek.
»Odprli pot tožbam«
Jedro problema so namreč zapleti pri izkoriščanju plina, s katerimi so se srečali Britanci pred leti, nato pa je bila pod pritiskom javnosti celo uzakonjena popolna prepoved hidravličnega lomljenja oziroma spornega frackinga. Takrat je bilo jasno, da je zgodba okoli prekmurskega plina končana. Slovenija letno porabi približno milijardo kubičnih metrov zemeljskega plina, po ocenah stroke pa je na Petišovskem polju zalog še za okoli 10 milijard kubičnih metrov. Toda do večjih količin tega plina po zakonu ni več možno priti. »Ko smo prepovedali frakturiranje iz peščenjakov, kar ni primerljivo s frackingom v skrilavcih, kot to počno v ZDA, smo se tem zalogam odpovedali in odprli pot tožbam,« poudarja Vukelič.
Britanci, nekdanji partner družbe Geoenergo, so poslovno škodo ocenili na več kot 500 milijonov evrov in sprožili arbitražni postopek pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov s sedežem v Washingtonu. Na državnem odvetništvu so za Vestnik pojasnili, da je arbitražni postopek ta hip v fazi oddaje predvidoma zadnje pisne vloge iz Slovenije. To pomeni, da bo sledila ustna obravnava, po njej pa odločitev.
Če si dovolimo sešteti posledice najslabših možnih scenarijev, bi Slovenijo, beri davkoplačevalce, birokratski zapleti in politične odločitve v zvezi s prekmurskim plinom stali 530 milijonov evrov. Finančni in gospodarski vidik odpovedi lastnemu energetskemu viru in večje odvisnosti od uvoza ni vštet. V Petišovcih ta hip še naprej izključno iz varnostnih razlogov teče omejena proizvodnja, ki jo izvaja prejšnji izvajalec, družba Petrol Geo, čeprav ni jasno, v čigavem imenu in za čigav račun. Molk okoljevarstvenikov je ob vsem skupaj še najbolj zgovoren.