Preden je človek začel s svojo gonjo po olimpijskem višje, močneje in hitreje, je bilo verjetno celo mogoče, da je bila vsem prebivalcem planeta dana dobra kvaliteta življenja. Živa bitja so se na dane razmere skozi čas prilagajala in tako posledično živela smiselno in kvalitetno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Preleti žerjavov) Prvi so jih opazili na Cvenu
Jesenska selitev bo trajala do konca decembra, tako da še imamo možnost, da jih zagledamo.
Človeku je na Zemlji bilo dano vse, kar je rabil za napredek v kvaliteti bivanja in razvoj umetnih znanosti. Težava se je pojavila, ko je pričel z zavestnim in brezglavim izkoriščevanjem narave v lastno korist in premo nesorazmernim vložkom v njeno sanacijo. Danes se svet sicer vsaj poskuša enotno pogovarjati o ekoloških smernicah in direktivah, čeprav ne zmore prijeti bika za roge in zajahati stanja, v katerega je priletel s svojimi olimpijskimi cilji, brez da bi ga vrglo s sedla.
Žal je del družbe, ki predstavlja glas ljudstva pri ustvarjanju politik, postal splošno tako nepriljubljen, da lahko še to minuto podajo predlog, ki bo v trenutku vse rešil, pa se tega ne bo jemalo resno. Človeštvo je postalo enotno v enem gibanju; v nevernosti. Politika si sicer sama prižiga ogenj pod nogami, ko s predvolilnimi obljubami igra tombolo. Pozablja pa, da si tombole v odnosu do narave več ne moremo privoščiti. Okolje ni več pripravljeno na kompromise. Človek sam sebe prepričuje, da obstaja pot, kjer lahko obdrži ustaljen družbeni DNK potrošništva, narava pa je medtem že vklopila avtopilot po svoji meri.
Ljudje smo na Zemlji samo na obisku. Podobno kot smo kdaj na obisku pri sosedu. Pri slednjem pazimo, da mu ne poškodujemo inventarja in ne gremo izprazniti zaloge, da bi ostal brez vsega. Normalno se nam zdi, da smo v odnosu do njegovega spoštljivi. Paradoksalno pa se naš obisk na Zemlji odvija popolnoma drugače. V odnosu do narave se obnašamo kot razvajeni otroci. Delamo kar nas je volja, brez obzira na to, kaj na to poreče mati narava. Predvsem pa preveč čakamo na neke zakonske direktive k spremembam in smo raje v vlogi žrtev prisile kot v vlogi mojstrov izbire.
Zato je zelo pomembno, da se danes zavestno lotimo vzgajanja trajnostne družbe. Da popkom naše družbe pojasnimo, da smo tukaj samo na obisku, in da je edina primerna pot tista, ki je spoštljiva. Tako kot jih učimo, da lepa beseda lepo mesto najde, tako jih lahko učimo, da se dobro z dobrim vrača in da se trud na nek način vedno poplača. Tudi v odnosu do narave. Da jih učimo, da igla v kopici sena vseeno naredi veliko razliko. Nekje sem slišala, da naj bi otrok določen okus doživel sedemnajstkrat, da bi ga vzljubil. Morebiti je lahko taka tudi pot v trajnostno družbo.
