Sobota, 15. junija
Sobota v Soboti, 4:00. Vsi normalni še v posteljah. Iz Tišinske ulice proti centru se premika rdeči Hyundai Tucson. 90 minut dolga vožnja, med katero smo vsi razen voznika trdno spali in pasivno zbirali moči za navijanje, ki se bo vršilo v (vsaj) prihodnjih desetih dnevih.
Niko nas je odložil na postaji v Gradcu, kjer smo našo pot nadaljevali s hitrim vlakom. Ja, vlakom. Vlaki vseh vrst in oblik, bodo naše temeljno prevozno sredstvo do in po Nemčiji, kjer se vrši Evropsko prvenstvo v nogometu. Na vlaku smo srečali tudi druge navijače, med njimi Škote, ki so dan poprej v Münchnu v lastno mrežo prejeli nemško petardo. Ko smo prečkali avstrijsko-nemško mejo, se je navdušenje začelo stopnjevati. Na poti v Stuttgart je na vsaki postaji na vlak prišlo čedalje več nogometnih navdušencev različnih nacij. Ko smo se vkrcali na vlak v Gradcu, smo na le-tem bili seveda sami, saj je takšnih avanturistov, ki potujejo tako zgodaj kot mi, bolj malo.
Situacijo smo izkoristili in si izbrali najboljše sedeže v drugem razredu, češ kdo bo pa dejansko kompliciral glede številke sedeža. Sreča se nam je začela iztekati takoj po avstrijsko-nemški meji, ko se nam je na vlaku, kot prej omenjeno, pridružilo čedalje več navijačev in drugih ne-fuzbalskih potnikov. Ko smo že skoraj ugledali luč na koncu tunela, se je pred njo prikazala prijetna starejša gospa, ki si je zaželela naših sedežev s pogledom na bavarsko podeželje. Bine ji je ustrežljivo odstopil sedež, in se podal na iskanje drugega prostega sedeža. Nekaj minut kasneje se je znašel v vrtincu moških v karirastih temno-modrih krilih, kjer je ostal skoraj do konca našega potovanja v Stuttgart. Aljaž in Gašper sta po sreči ostala na svojih prvotnih sedežih, kjer sta si privoščila prijetno toplo pivo iz nahrbtnika. Kakšno uro pred prihodom vlaka na postajo v Stuttgart se je kot naročeno spet sprostil sedež na prvotni lokaciji, tako da se jima je lahko pridružil še Bine.
Ko smo prispeli na postajo v Stuttgart, smo bili že pošteno lačni. Energijska vrednost piva je primerljiva le z dvema žemljama – kot je strokovno ugotovil kolega Matej, ki se nam bo pridružil kasneje –, zato smo morali poiskati nekaj, kar bi nam bolj napolnilo želodce. K sreči sta pred nami v Stuttgart prispela Tobias in Matej, ki sta že rezervirala mizo v restavraciji Tobi's, ki je, zanimivo v lasti prav Tobiasa, vsaj po njegovih besedah – ostali smo bili glede tega malenkost sumničavi ampak je deloval izredno prepričljivo, tako da že mora biti res. Tam smo si privoščili okusen dunajski šnicl in hladno pivo, ki nam je dalo potrebne energije za nadaljnje avanture.
S polnimi želodci in energijo smo se odpravili naprej, do našega prvega prenočišča v Tübingenu. Peterica smo razpakirali prtljago, in se odpravili na ogled mesta, po ogledu pa smo pogledali preostanek tekme med Španijo in Hrvaško. S tem smo zaključili prvi dan našega potovanja.
Nedelja, 16. junija
Naslednji dan smo začeli dokaj zgodaj za naše standarde, opravili okusen zajtrk in se v polni navijaški uniformi odpravili do postaje, ter okoli 11. ure prispeli v Stuttgart. Naš prvi cilj je bil tamkajšnja navijaška cona, kjer so se zbirali slovenski navijači. V nedeljo je bila namreč ob 18. uri na sporedu prva tekma slovenske reprezentance, ki se je pomerila z dansko.
Med sprehodom do navijaške cone smo opazili, da je po ulicah prevladujoča rdeča barva Danske. Kljub temu smo se samozavestno odpravili do cilja, kjer nas je pričakala popolnoma drugačna slika. Slovenci so zavzeli celoten prostor okoli fan-cone in mestne ulice zapolnili z navijaškim skandiranjem in prepevanjem ob spremljavi harmonike. Skratka, pravo, kurjo polt – vzbujajoče vzdušje. Ko smo si ogreli glasilke za navijanje smo se odpravili proti stadionu. Ob prihodu na stadion vsi dobro razpoloženi, Janža je zadel za remi. Vedeli smo, da lahko gremo naprej iz skupine.
Torek, 18. junija
Glavna železniška postaja v Münchnu. Z vlaka se prizibajo 4 osebe v polni navijaški opremi. Kam točno moramo? Bi kdo kaj jedel? Bi kdo kaj (s)pil? Pospravimo svoje stvari v 5 min oddaljeni hostel, ki je vsaj navznotraj bolj spominjal na kakšen pozabljen kraj v bivši vzhodni DDR, zatem se odpravimo proti bližnjemu parku, kjer se v velikih količinah cedita mleko in med/ beri pivo in klobase, V Biergarten Augustiner-ju, kjer se že odvija tekma med Turčijo in Gruzijo. V prevladi rdeče barve zastave z belim polmesecem. Ob zadetkih park eksplodira, vsi "Nemci" vsaj za trenutek pozabijo na Nemčijo in se spomnijo svojih korenin. Spoznamo Vincenta, ki se po naključju ali višji sili, s svojim dekletom usede ravno zraven nas. Predlaga nam posbno mesto; gostilnico pod zelenim drevesom, kjer se zbirajo domačini- tam se bo jutri gledalo! Gledalo kaj? Domačini domačine.
V poznih urah se vrnemo v hostel, kjer spoznamo Antona iz Donecka, ki se je pred vojno vihro zatekel k svojim novim zaveznikom – v Izrael. Pravi, da bi mu bilo v Sloveniji verjetno lepše. Domov v Ukrajino se ne bi rad vrnil, vsaj ne zdaj ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Sreda, 19. junija
V jutranjih urah se po hitrem in nezadostnem zajtrku odpravimo proti Englischer Garten, to je čudovitem, zelenem mestnem parku, ki v vročini služi kot oaza. Na sredini je postavljen stolp in ob njem restavracija, ki nam lačnim ponudi vsega in še več. S polnimi trebuhi se sprehodimo se do reke Isar, ki je zaradi predhodnih poplav obarvana svetlozeleno. Sonce je na zenitu, junijska vročina se zabija v betonske zgradbe bavarske prestolnice. Odpravimo se na podzemno železnico, v smeri napotkov domačina, ki smo ga spoznali včeraj.
Jej in pij, kjer to počnejo domačini. Wirtshaus zum grunen baum, je točno to kar skriva v imenu, velik vrt s klopmi in na sredini – veliko drevo z zeleno krošnjo, ki obiskovalce skrije pred sončnimi žarki. Zraven je postavljen velik ekran, ki le nakazuje, kar se bo šele zgodilo. Ogledali smo si tekmo Nemčija : Madžarska ... no, vsaj delno. Med tekmo je na mizo prispelo več krožnikov currywursta, pečenih reber in drugih priročnih jedi, ki smo jih poplaknili z okusnim in v težki vročini pav prijetno hladnim domačim vrčkom piva.
Pridruži se nam Filip, sošolec iz gimnazije. Skupaj obudimo spomine na pretekle dneve in pretekle ljudi. Nemci med ogledom tekme glasni, vsak aut in kot se bučno podpre z glasilkami. Nekdo od domačinov je s seboj vzel vuvuzelo in kravji zvonec. Slednji nam je bil še posebej pri srcu. Po tekmi krenemo proti centru, kjer je glavni trg Marienplatz obarvan belo, v mesto so namreč iz vseh vpadnic dan pred tekmo prispeli Slovenci. Kmalu zagledamo Lauro, ki je doma le eno ulico proč v Soboti. Kako majhen je sv... Prihranimo raje trditev za kasneje. Vrnemo se v hostel in na strehi le-tega pospremimo rumeno obarvano bavarsko nebo, ki se poleti pozno spremeni v noč.
Četrtek, 20. junij
Vem, da danes bo srečen dan, to sem zaslužil že zjutraj ... To je prvi refren prve pesmi, ki ga po naključju slišimo takoj za budilko. Ve se, da zares ni navaden dan. V Münchnu igramo proti ali z (kakorkoli vam je ljubše) Srbi. Opravimo check-out, prtljago spravimo na varno pod ključ in se odpravimo proti Marienplatzu. Nismo še stopili s podzemne na trg in že zaslišali glasen Mi Slovenci, ki se mu pridružuje vedno več glasov, iz vedno več grl.
Trg je obarvan belo, sonarodnjakov mrgoli. Vsak po svoje glasen, skupaj le malo konkretnega, a je lepo. Hkrati s soncem se pojavijo tudi rdeče majice in 4 x 4 m velika zastava s srbskim orlom. Luka Dončić jedan je od nas! Goran Dragić jedan je od nas! Srbija, Srbija! Mislili smo si svoje in se odpravili malo vstran, kjer smo pozdravili Aljaževa starša in prijatelje, ter naredili sliko s slovensko zastavo, ki je imela ob spodnjem daljšem rdečem robu napisano Murska Sobota. Kraj, ki je le naš in ga imamo v domovini najraje.
Sledita dve peklenski uri. Ob prihodu na postajo podzemne železnice vidno opazimo, da je le ta totalno nabasan, zato se odločimo, da gremo eno postajo nazaj. Na našo nezgodo je tudi ta postaja nabasana kot prva krvavica na kolinah. Čakamo. Čakamo. Ljudje v gneči tesno en ob drugem dihamo zrak drug drugega. V gneči spoznam Avstralca iz Melbourna, ki ima oblečen slovenski dres. Tudi jaz imam sorodnike v Melbournu! Malvern je res lepo okrožje, le preveč ljudi je v mestu, mi odvrne.
Ko se končno prebijemo do vlaka na podzemni, začnejo Srbi pred nami nagajati mlademu uslužbencu v oranžnem jopiču, ki je bil očitno njim »napačne« nacije. Sledi več glasnih Rusija, Srbija, Kosovo, Metohija! V tem trenutku se zamislim in zavem, da sem lahko srečen, da živim, kjer živim in da je v Soboti in nasploh pri nas v Prekmurju zaenkrat (še) mir. Na vlaku je nepravilno število ljudi. Stojim za Škotom iz Invernessa, mrzlega severa Britanije. Pred mano družina iz Tišine. Ja, naše Tišine. Kako majhen je svet. Zoran B. ima s seboj leseno ragljo, na kateri je viden črn napis Mura. Z njim sta še Vid in Ljubiša Ž., ter Denis Š. in Darko K. Smo drug na drugemu in se potimo v potokih, a smo srečni za vsako postajo, ki je bližje Bayernovi Allianz Areni. Prispemo na stadion in izobesimo zastavo. Pod nami in nad nami je belo morje Slovencev. Zastavo Pančevo prekriva slovenska z napisom Dekani.
Zraven mene je Evgen iz Luč. Lani so mu ene najhujših poplav v zgodovini samostojne Slovenije odplavile hišo. A zdaj je že bolje. Hvaležen sem za vstopnico, pravi. Zadonijo himne, najprej Bože pravde. Sledi Zdravljica, ki je tako glasne še nisem slišal. Tekma je napeta, priložnosti na obeh straneh, številčnejše pri Slovencih. Škofjeloška hobotnica Jan Oblak rešuje nerešljivo in to na videz počne z lahkoto. V napadu priložnosti, a redke konkretne. Aljaž in marsikdo izmed nas si želi, da bi več streljali. Prvi polčas brez golov. Polčas. Rahlo zaspana odvoritev drugega. Oči grejo sem in tja, Slovenci navijajo brez premora, Najraje imamo Ša la la, Slovenija. Navijanje ne preneha, je pa vmes manj intenzivno. Srbi skoraj neslišni.
Ob vsakem napadu "rdeče" zadušijo glasni žvižgi, ki so ob trenutkih skoraj oglušujoči. 69. minuta, rahlo zatišje, par krikov in zadetek nekdanjega Muraša, Žana Karničnika. Doprinos Mure na tem EP 2024 je neverjeten. Evforija, skakanje, kriki, prazni in polni kozarci letijo po zraku. Mokri smo bili že, ko se je žoga zadetka še vtiskala v zadnji del mreže. A bili smo veseli. V veselju smo se s prijatelji iz otroštva spogledali in si dali roke.
Srbi v smrtni tišini. Skoraj oglušujoč Mi Slovenci takoj po golu jim je zvezal glasilke. Sledijo priložnosti, igramo dosti boljše kot v 1. polčasu. Vse je kazalo na zmago, ki pa ni prišla.
V 95. minuti izenači Jović, Srbi v ekstazi veseli točke. Mi pa v tišini. Loteva se nas čuden občutek, vse je bilo tako blizu, a zdaj je daleč in globok zakopano in moteče. Po tekmi se odpravimo na glavno železniško. Potopimo se v udobne naslonjače hitrega vlaka za Frankfurt, kjer bomo prestopili na še bolj "severnejši" vlak.
Petek, 21. junija
»Hitro je in že mrači se in tiho teče Ren; v večerni zarji blešči se kamniti gorski greben. Na njem sedi lepotica, dragulji se v zarji iskre; vsa v zlatu je kakor kraljica, in čese si zlate lase.«
V Frankfurtu prestopimo na še en hiter vlak. Prečkamo Majno in se nato po levi strani ob Renu zibamo navzgor. Za seboj zapuščamo finančno prestolnico Nemčije, ki je postala tudi najbolj nevarna. Zato se je hitro znebimo. Prehajamo v druge kraje. Nenadoma iz vlaka zagledamo vinograde in vinsko trto. Pokrajina spominja na Slovenijo. Vse je zeleno in se prebuja v jutru. Vsak hrib ima na vrhu dvorec ali grad. Spomin na nekaj večnega. Novo spremlja staro.
Vlak ustavi in mi smo v Koblenzu. Kaj za vragaa počnej tam štirje Prekmurci in kako so se znašli tam? Ja, amm... lepo je zgledalo, pa ni fejst turistično. Odgovor pove vse. Znajdemo se na Deutches Eck, kjer se srečata Veliki Ren, ki se privali iz Švice in teče na sever, ter reka Moselle, ki vznikne v francoskih Vogezih. Ob tem se spomnim na prof. Vogrinčiča iz Kroga, ki mi je pri geografiji na OŠ 2 prvi predstavil Vogeze. Kjer se srečata reki stoji velikanski kip zadnjega nemškega kajzerja wilhelma drugega, pod njim pa nemški orel, ki odganja vse »kače in sovražnike Nemčije«.
Na drogovih zastave vseh nemških dežel in na robu najbližje reki nemška zastava. Hladno jutro spremljajo posamezne kaplje, ki so v poletni vročini pravi rešitelj. Z gondolo se povzpnemo na trdnjavo Ehrenbreitstein, ki nam vrne s čudovitim razgledom, predstavljeno zgodovino od srednjega veka naprej in pravo pravcato zlato medaljo najboljšega strelca na svetovnih prvenstvih v nogometu, Miroslava Kloseja, ki jo je prejel leta 2014.
Zapustimo Koblenz in se premaknemo v Bonn. Kratek ogled starega mestnega jedra. Nekdanje glavno mesto Zahodne Nemčije, sedež Združenih narodov in rojstno mesto Ludwiga van Beethovna. Bili smo utrujeni, ker smo veliko prehodili, pa še od tekme se nam je poznalo, prav tako pa vlaki Deutche Bahn niso najbolj udobni, vsaj ne za spanje.
Krivi smo si sami, malo denarja malo glasbe ..., a naše oči so videle ogromno, bili smo navdušeni, mladi in navdušeni. Pred spanjem poslušam Beethownovo Mondscheinsonate. Glasba, ki je v srednji šoli nisem znal zadosti ceniti. A zdaj vem, da je večna.
Sobota, 22. junija
Zjutraj si ogledamo muzej Haus der Geschichte der Bunderepublik Deutschland v Bonnu, ki je dobesedno Nemčija v malem. Škoda, da ni takšnega muzeja v Sloveniji. Čeprav, ko zares pomisliš, Slovenci se o Sloveniji ne učimo. Vsaj mi smo morali marsikaj o svoji deželi izvedeti kje drugje. Ni bilo časa v učnem načrtu.
Zapustimo Bonn, in se ustalimo v Wuppertalu. Kje? bi največ vprašala večina. Majhno mestece v Porurju šteje le toliko prebivalcev kot Ljubljana. Zakaj ta kraj? Slovenska izbrana vrsta ima nedaleč proč, v hotelu Das Vesper svojo bazo in na stadionu Am Zoo (pred živalskim vrtom) svojo bazo. Na mestni hiši izobešeni tako nemška kot slovenska zastava. Kaj takega! Župan Ljubljane bi moral tole videti, saj je dolgo želel na ljubljanskem gradu le zastavo Občine Ljubljana. Čeprav: Zoran Janković jedan je od vas, tako da razumemo.
Wuppertal je mesto razvlečeno kot Petanjci, skorajda. Med dvema hriboma teče reka Wupper. Nad njo pa ena izmed edinih visečih železnic v Evropi. Ja, prav ste slišali, viseča železnica, ki lebdi nad reko in vsak dan prepelje na tisoče potnikov. Tu že od leta 1902. Ta dan smo imeli še zadosti energije, tako smo si šli pogledat še nekdanji rudnik železove rude in ob njem velikanske zapuščene jeklarne. Ne vem, mlada generacija ima pač nos za odštekane stvari.
Še bolj na sever, Še bolj v srce Porurja (Ruhrgebiet), nekdanjega rudarskega sedeža in srca težke industrije. V Duisburgu ni turistov, obrazi ljudi na podzemni postanejo preprostejši. Prispemo do nekdanje jeklarne, v kateri se je odvijal glasbeni festival. Drugače služi tudi kot muzej in adrenalinska točka. Pomislili smo na zgradbo tovarne oblačil Mura, ki že nekaj časa dodobra sameva. In propada. V nemčiji zapuščen rudnik železove rude ne propada, le rjast je na zunaj in z novim namenom. Ob pogledu na velikanske dimnike in nekdanje talilnice pomislimo na majhnost človeka.
Nedelja, 23. junija
Se vam je kdaj zgodilo, da nekdo, ki ga poznate nekoga pozna in potem preko tega nekoga, ki nekoga pozna uspete nekaj doseči? Tako smo se mi v nedeljo odpravili proti bazi slovenske izbrane vrste, kjer smo se srečali s Tomijem Horvatom, nekdanjo desetico Mure, nogometašem graškega Sturma, ki nas je lepo sprejel. Predali smo mu (preveč) stvari za podpisati, ki jih je nato on predal drugim reprezentantom.
Tako smo prišli do vseh podpisov. Kasneje smo še malo raziskovali Wuppertal, vožnja z Schwebahn je bila prav prijetna. Stopili smo še na Stadion am Zoo, kjer sem skozi špranjo med tečajem in vrati stadiona uspel uloviti vratarski trening in videl Oblaka, kako trenira.
Ponedeljek, 24. junija
Počeli smo bore malo, saj smo bili utrujeni, vzeli smo si čas za refleksijo, pogledali kiks Hrvatov proti Italiji in si vzeli čas, da naše spomine in zapiske prelijemo na papir. Jutri je velik dan. V Kölnu nas čakajo Angleži.
Torek, 25. junija
Napočil je še zadnji tekmovalni dan Slovenije v skupinskem delu tekmovanja. Zjutraj smo hitro vstali, spakirali stvari in se še zadnjič odpravili na zajtrk v hotelu. Vsi smo bili v tišini polni optimizma, pričakovanja. V naših glavah so se porajale misli kako naprej, če proti Angležem izvlečemo pozitivni rezultat. Debatirali smo o nasprotnikih, ki jih lahko dobimo, kalkulirali kakšen rezultat bi nam prinesel najboljše možno izhodišče za nadaljevanje prvenstva.
Po končanem zajtrku se odpravimo proti glavni železniški postaji Wuppertal. Po eno urni poti prispemo v Köln, kjer se je ob izstopu iz vlaka že slišalo navijanje navijačev obeh reprezentanc. Slovenske barve so prevladovale v okolici Kölner Dom (katedrala Koln), od kjer se je slišalo glasno navijanje Slovencev. Z javnim prevozom se preko Rena odpravimo proti navijaški coni, ki je pokala po šivih ob zvokih Siddharte in slovenskih navijačev. Vzdušje v navijaški coni je bilo nepopisno, naelektreno, vsi smo bili pripravljeni na zadnjo borbo naših reprezentantov v skupinskem delu tekmovanja. S temi nepozabnimi občutki smo pričakali Siddharto, ki nam je dala dodatno energijo in moč za navija. Po končanem koncertu smo se odpravili proti parku Stadtwald, kjer smo se Slovenci zbirali za pohod proti stadionu.
Ob prepevanju slovenskih pesmi, vzklikanju navijaških napevov, gorenju bakel, se odpravimo na stadion. Angleški navijači so številčnejši a tudi bolj tihi od nas. Prvi polčas smo bili konkretnejši, v drugem pa so Angleži začeli bolj resno in na račun posesti skušali priti do gola Jana Oblaka. Vendar neuspešno. Vstopil je Josip Iličić, kar je slovenska publika pospremila z navdušenjem. Kazalo je na še en remi. Začeli smo odštevati in si govorili, da bi le tako ostalo! In tudi je. Slovenija se je v nogometu prvič v zgodovini uvrstila v izločilne boje. Stadion je bil poln veselja in petja.
Po proslavitvi uvrstitve v izločilne boje z izbrano vrsto selektorja Keka, se z glasnimi vzkliki podpore poslovimo od stadiona v Kölnu. Najlepše za na konec, pravijo. In res je bilo tako. Naše potovanje se je zaključilo, ni pa se zaključila pot naše reprezentance, prav tako se ni zaključila naša vnema po vztrajni podpori naših športnikov. Utrujeni se odpravimo na železniško postajo in se vkrcamo za pot domov. Zasledim članek v angleščini – država s številom prebivalstva enakemu kot Manchester neprebojna za Anglijo. Za nami je dopust, ki ni bil le dopust, pozdravljanje z »neznanci” , a sodržavljani v slovenščini in prekmurščinj na podzemni, druženje s prijatelji iz otroštva, sklepanje novih prijateljstev. Pred nami pa? Domovina.
