Zagovornik maternega jezika Jože Vugrinec: "Kulturnih ustanov ne more voditi kdor koli"
Jože Vugrinec je upokojeni profesor slovenskega in ruskega jezika ter bibliotekar, vrsto let je bil vodja in direktor Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.
Jože Vugrinec se je rodil 7. aprila 1945 v Bogojini, dober streljaj od mogočne Plečnikove cerkve. Kot pravi, je bil rojen in vzgajan v spoštovani bogojinski uradniški družini. Oče Štefan Vugrinec, najprej pomelaj pri mlinarjih Šavlih, se je z leti z branjem, učenjem in izpiti dokopal do službe upravnika pošte v Bogojini. Bil je tudi eden od vodilnih članov Čebelarskega društva Bogojina, sredi 60. let je vodil gradbeni odbor za gradnjo novega poslopja osnovne šole v Bogojini itd. Mati Ana, rojena Vogrin, je bila gospodinja. Oče je v družini predvsem skrbel za denar, mati pa je vzgajala, hranila in oblačila otroke.
Jože je osnovno šolo končal leta 1960 z odličnim uspehom. »Zalomilo pa se mi je z vpisom na soboško gimnazijo pri sprejemnem izpitu. Ravnateljstvo mi je dovolilo opravljati privatne izpite, kar se je zavleklo v naslednje leto,« pripoveduje.
Leta 1965 se je nato vpisal na študij slovenskega in ruskega jezika s književnostma na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1971 in tako postal srednješolski profesor za oba predmeta.
V mesecih, ko je čakal na vpoklic v vojsko, so ga danes že pokojni prijatelji iz Pomurske založbe zaposlili kot honorarnega lektorja, da si je zaslužil nekaj denarja za vojaške čase. Vojsko je služil v enem od največjih vojaških centrov Titove Jugoslavije, v Karlovcu. Potem ko se je vrnil domov, je bil že v šol. letu 1972/73 sprejet kot profesor slovenskega jezika in književnosti na Šolskem centru za blagovni promet Murska Sobota, ko pa se je Ekonomska srednja šola Murska Sobota povečala za nekaj oddelkov, ga je nanjo povabil takratni ravnatelj Lebar.
»Tu sem delal štiri leta in bil razrednik tretjemu oddelku. Prvima dvema sta bila razrednika profesorica Šadl in Celec in imela v razredih učence iz Sobote, primestnih vasi, jaz pa iz oddaljenih, iz vsega Pomurja, tako da je bil moj razred od začetka po uspehu od vseh treh najslabši. A glej ga zlomka, že v tretjem letu je stopil na 2. mesto, v zadnjem, četrtem, pa celo na prvo, tako da me je ravnatelj na zadnji redovalni konferenci posebej pohvalil. Seveda takemu učnemu napredku sam ne bi bil kos, če ne bi imel podpore v predsednici razredne skupnosti Milici Šinko, danes uspešni podjetnici,« se spominja sogovornik. Nekaj časa je na višji šoli za poslovne sekretarje pri ekonomski šoli z licenco predavatelja pisnega komuniciranja to honorarno učil študente.
Leta 1982 so ga knjižničarji, predvsem tisti s študijskega oddelka PiŠK, začeli nagovarjati, naj prevzame delo vodje knjižnice. To je po daljšem premisleku tudi storil in tako bil s 1. septembrom 1982 imenovan za vodjo delovne enote (DE) PiŠK v Kulturnem centru Murska Sobota (čez nekaj časa se je KC poimenoval po pisatelju Mišku Kranjcu). Kasneje, leta 1992, ko so se DE ločile in postale samostojni javni zavodi, je vodil tudi KC. Vodstvene funkcije je skupno opravljal 23 let, sedem let je v PiŠK delal tudi kot bibliotekar domoznanec. Upokojil se je konec decembra leta 2012.
Knjige so ga spremljale že v otroštvu
Vugrinec je že kot osnovnošolec vedel, kaj hoče v življenju postati: ali radijski napovedovalec ali profesor slovenščine ali knjižničar. Zanimali so ga torej poklici, pri katerih mora biti na prvem mestu materni jezik.
»Ta zadnja dva poklica mi je tudi uspelo doseči. To predvsem zategadelj, ker sem imel v osnovni šoli odlično učiteljico slovenskega jezika Ivanko Potočnik, kasneje poročeno Koren, ki sem ji v višjih razredih že pomagal pri delu v šolski knjižnici. Za njeno uvajanje, vodenje v branje sem ji nadvse hvaležen. Če danes pomislim, da mi je že v 7. razredu predlagala, da preberem življenjepis znamenitega madžarskega skladatelja in pianista Franza Liszta, za mladca zahtevno literarno delo, se mi ne zdi čudno, da sem si že takrat zaželel zgoraj omenjene poklice. In vztrajal pri branju Liszta, čeprav ga nisem mogel povsem razumeti. Še danes trmasto vztrajam pri leposlovnem, filozofskem, verskem, strokovnem ali kakršnem koli že delu, čeprav ni po mojih željah in pričakovanjih. Moram ga prebrati do konca,« pove o tem, kakšen bralec je.
Rad je bral že njegov oče, ki je imel za tisti čas tudi kar veliko knjižnico. Kot otroku pa sta mu brala pravljice in pripovedke starejši brat in sestra. Brat je pozneje postal učitelj, sestra pa je ubrala očetovo pot – poštne upravnice. »Danes knjižnica moje družine šteje približno 3000 enot monografij in pol manj brošur, separatov, mojih rokopisov in tipkopisov (referatov, predavanj, nagovorov itd.), pomembnih fotokopij člankov iz prekmurske zgodovine, literature in drugega gradiva,« našteje Vugrinec, ki je predstavil tudi svoj pogled na vodenje knjižnice in pedagoško delo.
»Vodja ne samo območne knjižnice, tudi drugih knjižnic na Slovenskem mora biti človek, ki vsaj malo pozna slovenski knjižni jezik, našo zgodovino, ne samo literarno, tudi splošno, ki je vešč sporazumevanja v pisnem in govornem jeziku in ki po značaju ni kolerik, temveč potrpežljiv, do delavcev prijazen in vselej pripravljen na pogovor z njimi in na z utemeljitvami pripravljene dogovore s financerji. Policaj pač ne more biti direktor knjižnice, kar se je v Sloveniji že zgodilo. Mene so si soboški knjižničarji želeli imeti za vodjo zato, ker sem bil redni obiskovalec knjižnice že kot dijak, študent in profesor. In ker sem kot srednješolski učitelj vodil na študijskem oddelku PiŠK kar nekaj predstavitev knjig oziroma njihovih avtorjev. To sem v tistih časih počel z uredniki Pomurske založbe in delavk njene knjigarne tudi po tovarnah."
Nadaljeval je: "To so deloma moje izkušnje za (mislim da) dobro delo v knjižnici. Nisem pa bil nikoli karierist. Kolegi na ekonomski šoli me, ko sem odhajal na delo v knjižnico, gotovo niso imeli za stremuškega, komolčarskega človeka. Bolj so me imeli za dobrega govornika, zato sem kot tak tudi govoril ali recitiral na šolskih proslavah, pripravljal dijake za nastope na njih, predlagal kraje šolskih ekskurzij itd. Sicer pa je bil poklic pedagogov v tistem času, ko sem opravljal to poslanstvo, povsem drugačen, kot je danes. Danes, se mi zdi, šol ne vodijo več ravnatelji, kakršna sta bila moja predpostavljena profesorja Hegeduš in Lebar, spoštovana in cenjena tudi pri dijakih, temveč starši šolarjev. Škoda, zato pa se na šolah tudi dogajajo škandali, stvari, ki nikakor ne sodijo v izobraževalne ustanove. V mojem 'pedagoškem' času smo bili z vseh strani spoštovani tudi mi, učitelji. Kako je danes, ne vem, ampak mi nismo bili le učitelji, bili smo tudi vzgojitelji. Prijatelji dijakov. Svetovalci za njihovo nadaljnje izobraževanje, za njihovo nadaljnje življenje.«
Vugrinec se je v pogovoru spomnil tudi delovanja PiŠK v času, ko se je sam tam zaposlil. »Knjižnica je bila leta 1982 v strokovnem pogledu na dokaj visoki ravni, primanjkovali pa so ji prostori. Knjižničarji smo delali na dveh mestih, v Hartnerjevi vili in soboškem gradu, gradivo pa je bilo shranjeno na petih mestih. Zato so mi sodelavke, takrat so bile v knjižnici razen dveh moških same ženske, že prvi dan moje nove službe zabičale, da moram največ časa in moči vložiti v prepričevanje javnosti in politikov, kako potrebni so v Soboti novi prostori za knjižno in neknjižno gradivo. In to sem tudi – poleg drugih vodstvenih nalog – ves čas počel.«
Kot je dejal, je leta 1996 s sodelavci »izkoristil« praznovanje 50-letnice povojnega soboškega knjižničarstva, 40-letnice Študijske knjižnice Murska Sobota in 30-letnice tvornega sodelovanja knjižnice z madžarskimi, posebej z županijsko v Sombotelu.
»Na proslavi se je takrat PiŠK zahvalila eminentnim osebnostim, podpornikom naših prizadevanj za novogradnjo, dobrotnikom in prijateljem knjižnice, tudi nekaterim iz Madžarske. Vsi skupaj smo uspeli. Leta 2000 sva s takratnim županom MO Murska Sobota Antonom Slavicem na severovzhodnem predelu parcele položila temeljni kamen in podpisala listino, vgrajeno vanj. Istega leta je knjižnica kupila tudi novi bibliobus, tako da je to leto zanjo in zame najbolj uspešno. Na ta dva uspeha sem najbolj ponosen, še posebej ker mi je uspelo prepričati naše in madžarske oblasti, da je ta drugi, moderni bibliobus začel prestopati meje z Madžarsko in izposojati slovensko gradivo tudi v Porabju. Za ta dva velika dosežka se moram – in mi ne zamerite, da ta intervju izrabljam tudi za to – posebej zahvaliti prej omenjenemu županu Slavicu in takratnemu ministru za kulturo Jožefu Školču. Zahvaliti za razumevanje potreb soboškega in pomurskega knjižničarstva in za največji delež denarja, ki smo ga dobili od soboške občine in ministrstva za kulturo.« Nova stavba knjižnice je bila nato odprta že ob slovenskem kulturnem prazniku februarja 2004.
Žal mu je za razstavo
Ob omenjenih je Vugrinec ponosen še na nekatere dosežke v času svojega dela v PiŠK, posebej na vključitev osrednjih knjižnic v Lendavi, Ljutomeru, Gornji Radgoni in soboške območne v knjižnični informacijski sistem COBISS v začetku 90. let. Pri njegovi vzpostavitvi pri takratnem RCUM Maribor (kasneje IZUM Maribor) so namreč pomurski in štajerski knjižničarji odigrali pomembno vlogo.
Bogate knjižnice v osrednji Sloveniji so začele delati vsaka s svojim ponudnikom računalnikov in računalniških sistemov, mi pa smo vztrajali pri enotnem, skupnem projektu slovenskega vzajemnega kataloga. In uspeli.
V 90. letih prejšnjega stoletja je PiŠK po Vugrinčevih besedah postala v strokovnem razvoju najmanj enakovredna drugim slovenskim območnim knjižnicam, če ne celo boljša od nekaterih (število članov, izposoj, uporabnikov, novosti pri delu itd.). Poleg navedenega se je obogatila njena domoznanska zbirka (približno 400 enot iz zapuščine veterinarja Dušana Reška, da je nastal zametek zbirke disertacij pomurskih doktorjev znanosti, dobivali so darila prvega predsednika Slovenije Milana Kučana idr.), izdali so skupni dvojezični zbornik PiŠK in županijske knjižnice iz Sombotela idr.
V letu 2009 so tudi začeli digitalizirati gradivo. Prvo delo, ki so mu namenili to vrsto pozornosti in poklona, je bila prva izdaja Nouvega zakona Števana Küzmiča iz leta 1771. »Stvar, ki mi ne da miru in pri kateri nisem uspel, pa je stalna razstava domoznanske zbirke PiŠK Prekmuriana, ki vedno bolj prerašča v Pomuriano. Zbirka je tako pomembna in tako zanimiva, da bi lahko privabljala na ogled turiste, pa tudi študente filozofskih fakultet slovenskih univerz. V 80. letih, ko sem nastopil službo vodje DE PiŠK, sem vsako leto po študijski knjižnici in tej zbirki vodil študente filozofske fakultete ljubljanske univerze in njihove mentorje, univerzitetne učitelje. Morda bo postavitev take stalne razstave uspela sedanjemu vodstvu knjižnice. Meni, žal, ni.«
Vugrinec je za svoje vodstveno in strokovno knjižničarsko delo leta 2007 prejel Čopovo diplomo, najvišje slovensko priznanje na področju knjižničarstva. »To priznanje mi veliko pomeni. Prejel sem še nekaj priznanj in pisnih zahval, sem tudi častni občan moravskotopliške občine, a mi Čopova diploma največ pomeni,« pravi.
Kakšno je stanje v PiŠK?
Nismo mogli mimo vprašanja sogovorniku, kaj meni o trenutnem stanju v PiŠK in na splošno o stanju duha v družbi, ki vlada v odnosu do kulture.
»O delu današnjega vodstva knjižnice in stanju duha, ki vlada v knjižnici in v slovenski kulturi sploh, težko sodim, bojim pa se, da PiŠK izgublja svoje regionalno poslanstvo, saj uradno ni le osrednja, temveč tudi območna slovenska knjižnica za Pomurje, torej je odgovorna za nekaj nalog v vsej pokrajini. Da po strokovni plati nekaj ni v redu, me je pred dvema letoma v NUK seznanil tudi uradnik ministrstva za kulturo, odgovoren za knjižnice, na srečanju upokojenih direktorjev slovenskih knjižnic. Razstave, ki jih pripravlja knjižnica, so v javnosti kritizirane glede 'prednosti' madžarskega jezika pred slovenskim, revija knjižnice Prekmuriana za lani še do danes ni izšla, urednik ne vabi za prispevke v njej prejšnje urednice Sedarjeve, vprašanje je, ali bo ob 30. obletnici začetka potujoče knjižnice PiŠK v njej sploh kak prispevek."
Ob tem je še povedal: "K tej okrogli obletnici naj dodam še tole zanimivost: v soboto, 3. maja, sem ob 7.30 dobil naslednje SMS-sporočilo: 'V tem času pred 30 leti se je bibliobus soboške knjižnice prvič ustavil v Sebeborcih.' A pošiljatelj se ni podpisal. Kljub temu sem mu odgovoril: 'Res je, le da se tega redkokdo spomni.' Morda se je lepega jubileja vodstvo knjižnice spomnilo, ni pa se toliko ponižalo, da bi človeka, ki je vozilo pripeljal v Soboto, zaprosilo za objavo članka v knjižnični reviji Prekmuriana. Mene osebno moti tudi taka malenkost v 'moji' knjižnici, ko moramo njeni nekdanji delavci vsako leto ob ponovnem vpisu plačati članarino. Z nami tako malo zasluži, da bi nas ob slabih pokojninah (razen moje) lahko vodstvo plačila oprostilo. O stanju duha v slovenski kulturi pa sem deloma že odgovoril. Ko direktorje kulturnih ustanov postavlja politika in ne gleda na njihovo izobrazbo, poklic, poznavanje področja in mesta, na katero jih postavlja, zgodovine pokrajine in države itd., potem ne moremo pričakovati uspehov ustanov, ki jih taki ljudje vodijo,« je dejal.
Nogometaš, amaterski igralec in publicist
Vugrinec je napisal tudi številne publikacije. Največ jih je nastalo v zvezi z vodenjem knjižnice, med njimi omenimo zbornik Soboška knjižnica 1946–1996, Programska izhodišča in zasnove za gradnjo knjižnično-informacijskega središča v Murski Soboti ter Soboška knjižnica na potáčaj o bibliobusu. Napisal je tudi monografijo o Občini Moravske Toplice.
Največ je objavljal strokovne in poljudne članke najrazličnejših vsebin v znanstvenih in strokovnih zbornikih ali revijah, spominske zapise o preminulih pomembnih prekmurskih osebnostih v glasilu občine Lipnica, Panonskem listu, glasilu Gradiščanskih Hrvatov, Knjižnici in Knjižničarskih novicah, zbornikih soboškega muzeja, letnem koledarju porabskih Slovencev in še marsikje. Še danes je precej aktiven na tem področju, za simpozij ob 110. obletnici rojstva akademika Antona Vratuše, ki sta ga pripravili Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, je pripravil referat z naslovom Anton Vratuša in Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.
V marcu je na prošnjo PGD Bogojina »spesnil« dvoje spominskih napisov. Prvega v poklon in zahvalo vsem pokojnim bogojinskim gasilcem, drugega pa kot neke vrste zahvalo za vse postorjeno današnjim gasilkam in gasilcem, pa tudi za njihovo pripravljenost pomagati ljudem pri naravnih nesrečah. »Nazadnje sem bil zaprošen za opis télovske procesije v naši vasi oziroma župniji in o postavitvi štirih oltarjev, ki jih Bogojinčani imenujemo üte. To so procesije, verska slavja, ki jih župnije in župljani pripravljamo ob prazniku sv. rešnjega telesa in krvi. V Bogojini so menda tako posebne, da so v KUD Jožef Košič Bogojina (skupaj s strokovnimi delavci Pomurskega muzeja Murska Sobota) sklenili, da bogojinsko télovo predlagajo za vpis nesnovne kulturne dediščine.« Napisal je tudi bilten Lovska družina Bogojina 1946–1996, saj je bil več kot eno desetletje član te lovske bratovščine.
Zasebno življenje
Pa še nekaj o zasebnem življenju Jožeta Vugrinca. Še danes živi z ženo Marijo, rojeno Gerenčer, s katero sta se poročila 4. februarja 1978, ter sinovoma Tadejem in Markom v rojstni Bogojini in se, kot pravi, skupaj z njimi veseli življenja. V mladosti je bil rezervni igralec NK Bogojina, v dijaških, študentskih in zgodnjih profesorskih letih tudi amaterski igralec v rojstnem kraju in v Soboti.
Zdaj, v poznih letih, pa se spomladi veselim cvetenja vinske trte v vinogradu, ki je slab streljaj od kapelice sv. Urbana na hribu Vršiču nad Bogojino. In jeseni trgatve. In dobrega vina, traminca in modrega burgundca. Rad se tudi sprehajam z nemško ovčarko Leno, ki je dobila ime po najdaljši ruski reki Leni, ki menda teče natanko 4.444 metrov daleč. Pred kratkim sem vstopil v 81. leto življenja, zato nimam nobenih posebnih načrtov. Želim si le, da bi bil količkaj zdrav, kar mi do sedaj uspeva. In da bi me imeli moji trije najbližji radi. Kot so me imeli doslej. To sta moji edini želji.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
