Glasbi in besedam, v katerih se je naselila »goljfiva« kača, ne bom več dovolila, da mi ukradejo čustva. Tako sem se odločila, ko sem za nekaj trenutkov podlegla sladkosti svetovno znanega violinista in dirigenta Andréja Rieuja na enem od znamenitih koncertov njegovega enako slavnega pop orkestra Johann Strauss, ki ga je predvajala televizija. V resnici me je streznila njegova razlaga o tem, kako glasba osrečuje. Tako je dejal. Na koncertih ljudje najprej sedijo drug ob drugem, ob poslušanju glasbe se začno zbliževati, nato objemati in poljubljati. Tako prevzeti odidejo domov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Osrečujoč učinek glasbe naj bi znanstveno dokazal tudi neki svetovno znani nevrolog, je na odru še govoril Rieu in pokazal na gospoda, ki je sedel v ospredju neštetih sedežev na velikem trgu. Imenovani gospod je nato vstal in pričakovano požel gromki aplavz nepregledne množice srečnih ljudi, ki so prevzeti zrli na oder in v šarmantnega gospoda iz Maastrichta. Prav tega, ki je vsake toliko časa prekipevajoče vzdušje podprl še z igranjem na Stradivarijevo violino iz leta 1667 in se pri tem obrnil proti publiki.
André Rieu je izjemen prodajalec sreče. Skupaj z orkestrom, ki ob igranju ustvarja še živahno predstavo ter z garderobo nastopajočih – v sinjih barvah in nakitu za ženske ter frakih za moške – svojevrstno pašo za oči, na številnih turnejah po svetu ustvarja iluzijo. Dih jemajoč je tudi poslovni uspeh, ki ga je ta slavni mož zgradil s transformacijo skrbno izbranega in prijetnega repertoarja klasične glasbe v občutke sreče. Ljudem torej zna dozirati pravo mero v srce segajočih melodij, da gredo za njim v nebesa.
Kako domišljena pot do slave in vsega, kar ji pritiče.
Zakaj vse to razlagam? Zaradi vzporednic, ki jih vlečem s politiko, premeteno kačo pri rabi besed in načinih komuniciranja z javnostjo.
Kaj ima zgodba o osrečevanju na koncertih slavnih glasbenikov opraviti z goljfivo kačo, naseljeno v besedah? V obeh sta skrita mojstrovina ustvarjanja čustvenega vznemirjenja in interes, da ljudje verjamejo in sledijo. Enako kot je koncertiranje pri Rieuju namenjeno tradiciji predane ciljne publike, političnim violinistom sodobnega časa za mehčanje src vse bolj v ta namen služijo družbena omrežja. In to v sliki in besedi.
Partnerka predsednika vlade Tina Gaber, vplivnica na družbenih omrežjih in vse bolj tudi v vladajoči politiki, je zdaj v kabinet Roberta Goloba pripeljala še eno tovrstno strokovnjakinjo, Samanto Cimerman, specialistko za fotoučinke na instagramu, kakor so jo predstavili javnosti. S tem je nedvomno začrtana nova smer komuniciranja v politiki, prilegajoča se družbenim omrežjem in določenemu segmentu (volilne) publike.
V posmeh vsem priznanim in izobraženim strokovnjakom s področja komuniciranja? Posmehljivost nikakor ni v uporabi družbenih omrežij, ki v sodobnem času nedvomno vodijo do širokih množic, kar dobro vedo tudi drugi pomembni igralci v politiki, Janez Janša, Borut Pahor in še nekateri, ampak v neprikritem vpeljevanju komunikacijskih prijemov z iskanjem »pravega občinstva«, kakor je predlagane principe razložila Cimermanova. Ta zločesta dvojina, ta delitev občinstva na pravo in nepravo je tisto, zaradi česar se mi ježi koža. Nedolgo nazaj sem že zapisala, da je dvojina tista zanka, ki vleče v vrtinec delnih resnic. Naslednji stopnji sta potem neresnica in napadalna resnica.
Obrušena s komunikacijo, kot to postanejo vsi, ki se profesionalno ukvarjajo z novinarstvom, še vedno in vse bolj prisegam na očiščevalno moč preizpraševanja, ali ima dogodek še primat, torej ali verjamem v to, kar se je zgodilo zunaj moje glave. Ali pa za primat vzamem jezik (podobo, sliko) kot komunikacijsko orodje za poustvarjanje nečesa po moji meri ali interesu. Drži, da je nekaterim medijem v zadnjem času pomemben samo ta drugi del, kar bi si zaslužilo posebno obravnavo, a politika jih v tem prekaša. Enako kot to počne osrečevalec ljudskih src André Rieu, je cilj ljudi pripeljati do objemov in poljubov, nato še v pravljični večer. Po uspehu, ki ga požanje glavni igralec, ni več pomembno, ali se ta razblini že naslednje jutro.
Rane od ugriza osrečujočih besed, v katerih se je naselila goljfiva kača, bodo skelele samo ljudi iz občinstva.