Šivilja je bila drobna, sključena ženska. V poltemi dnevne sobe, kjer je skozi napol spuščene žaluzije prosevala svetloba poznega poletnega popoldneva, se mi je zdela, takrat osemletnici, pač stara. Lase je imela spete v figo na zatilju in na prsih je imela pripeto gobico z bucikami z raznobarvnimi glavicami. Okoli vratu ji je visel rumen šiviljski merilni trak. V sobi, kjer je stala stara singerica, je imela polico z Marijinimi kipci iz Medžugorja in Lurda ter veliko televizijo, čez katero je bilo montirano mavrično steklo, da je bila televizija malo tudi barvna. Na pregrnjeni zofi so bili naloženi izvodi Burde in Neue Mode različnih letnikov s privihanimi vogali. Če je bila obleka nared za prvo pomerjanje, je to pomenilo, da je ukrojene kose le narahlo sešila, nato pa jih je na stranki z bucikami oblikovala v končni kroj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
»Bi dala morda tukaj še kakšno grbo, na pasu? Ne vem, ali bo dovolj blaga … Kaj pa rokave, naredimo na puf? Bo to prava dolžina. Čakaj, to na prsih bom še malo ven spustila, pa potem lahko na pasu notri poberem. A imaš zdaj s sabo kvačkan ovratnik?« In teta je vzela iz papirnatega škrniclja skrbno prepognjen kvačkan ovratnik, ki ji ga je v službo prinesla sodelavka, naročenega pri znanki, ki je zdaj namesto prtičkov za pod televizijo kvačkala modne velike bele in krem čipkaste ovratnike. Ti so se nosili na karirastih oblekah in na bluzah z napihnjenimi rokavi. V kinodvorane je prihajal Formanov Amadeus in modni trend neobaroka z naborki, napihnjenimi rokavi in čipkastimi ovratniki se je iz holivudske oskarjevske produkcije razlil po svetu, vse do zatemnjene šiviljine sobe v panonski vasi.
Velika večina danes oblečenega je tako imenovana hitra moda: hitro sešito, hitro dostavljeno, hitro oblečeno, hitro zavrženo in hitro pozabljeno.
Kurir dostavne službe je nestrpno pozvonil, za pomladni mesec je bilo vreme slabo, mudilo se mu je. Vseeno mu je zavojček v rjavem trpežnem papirju, opremljen s sledilno in bar kodo, uspelo dostaviti in v dobrih dveh dneh je bluza z velikim belim čipkastim ovratnikom prepotovala pol Evrope. Velik ovratnik pri mojih bližnjih ni požel nobenega navdušenja. Možu se je zdel staromoden, mami ni bilo jasno, zakaj bi nekdo nosil tako kičast prevelik ovratnik, ki jo je spominjal na nepraktično modo osemdesetih, otrokom se je zdelo samo brezveze. Mene pa je ovratnik spomnil na tistega belega kvačkanega z vijoličaste kariraste obleke s svetlečo nitko, sešite po meri.
Skoraj štiri desetletja pozneje se moda po svetu ne širi več samo kot vizualni vpliv in navdih, ampak dobesedno. Ta trenutek modni kosi lahko v hipu preplavijo svet, tako zelo, da ga skoraj zadušijo. Danes oblačila prihajajo k nam hitro, nastajajo bolj množično in samo zanemarljiva peščica od 150 milijard novih kosov oblek, ki vsako leto preplavijo svet, se še kroji po telesu, z bucikami, pogovori, pomerjanji in pričakovanji. Velika večina danes oblečenega je tako imenovana hitra moda: hitro sešito, hitro dostavljeno, hitro oblečeno, hitro zavrženo in hitro pozabljeno. Včasih so oblačila z ljudmi rasla in se starala. Omare so bile manjše, manj napolnjene in bolj pregledne. Zadnja desetletja so prodajne poti zasičene z vedno novimi kolekcijami in marketinška orodja so nam povečala apetite, zanesljiva logistika pa hitro dostavi marsikaj, kar bi v manj dostopnih časih bilo samo hipna želja.
Samo upam, da se bo kateri od njih, ko bo ta petek na družabnem omrežju objavil svojo fotografijo v rabljenih oblačilih, spomnil, da je 23. april tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Knjige se namreč starajo še boljše kot obleke.
Obleka ne naredi človeka, pravi pregovor. Pa vseeno: nič drugega nam ni tako blizu kot obleka. To bližino je nekako v istem času, kot je šivilja v Beltincih všivala cviklne v prineseno blago, v kočljivi reklami za kavbojke Calvin Klein ubesedila mladoletna Brooke Shields, ki je dahnila: »Med mano in mojimi calvinkami ni ničesar.« In tisto, kar nosimo tako blizu kože, ni nikoli naključno. Tako kot ni vseeno, kaj dajemo vase, ni vseeno, kaj dajemo nase. In če prehranskim odločitvam v zadnjih letih pripisujemo velik pomen, ne samo za lastno zdravje, ampak tudi za gospodarstvo, okolico in podnebje, se ozrimo s te perspektive tudi na svoje oblačilne odločitve. Oblačilna kultura se prav tako kot prehranska rojeva na presečišču tradicije, mode, lokalnih danosti, svetovnih vplivov, pa tudi materialnih zmožnosti, osebnega okusa in svetovnega nazora. Pri 92 milijonih odpadnih kosov oblačil letno, ko vsak prebivalec Slovenije letno zavrže za 12,3 kilograma oblačil, postane boleče pereča tudi ekološka razsežnost oblačilnih odločitev.
Modna panoga je polna protislovij. Se etičnost mode začne pri kvantiteti in nabavnih poteh? Ali štejeta samo cena in dostopnost? Ali je pomembno tudi, kako in v kakšnih razmerah je bilo oblačilo sešito? Kako je bil pridelan bombaž? Pridelava bombaža je vendar eden največjih onesnaževalcev planeta, tako zaradi porabe vode kot intenzivne rabe herbicidov. Ali koga zanima, da se lahko posamezni modni kos prodaja za desetkratnik plače delavca, ki ga je sešil? Kam z rabljenimi oblačili? Čeprav oblikovalka Rejina Pyo priznava: »Nisem prepričana, da obstaja kaj takega, kot je resnično trajnostno modno podjetje. Mislim, da je v naši industriji veliko praznih besed,« vseeno svetuje, »namesto cenenih oblačil za enkratno uporabo kupujmo manj in nosimo dlje.«
Danes, 23. aprila, dan po dnevu zemlje, je tako v Sloveniji potekal prvi dan rabljenih oblačil. Opažam, da rabljena oblačila pri mladih postajajo trend, kar je dobra novica tudi za planet. Generacija današnjih 18–24 letnikov oblačila nakupuje drugače, hitra moda jih ne zanima več, zdi se jim preveč uniformna in cenena; raje brskajo po omarah svojih staršev. Najbolj zaželene obleke so tako kupljene iz druge roke, na spletnih aplikacijah, temu pravijo, da »triftajo«. Samo upam, da se bo kateri od njih, ko bo ta petek na družabnem omrežju objavil svojo fotografijo v rabljenih oblačilih, spomnil, da je 23. april tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Knjige se namreč starajo še boljše kot obleke.