vestnik

(KOLUMNA) "Vsaj poskušamo lahko razumeti"

Petra Škarja, pisateljica in ustanoviteljica založbe 5ka, 28. 5. 2023
Revija Zarja
Alenka Čurin Janžekovič
Popularno

Tole bi morala pisati Alenka Čurin Janžekovič. Ona bi vedela, kaj reči, ona bi vedela, kaj je pomembno, vedela pa bi tudi, kaj so nesmisli, o katerih razmišljamo, debatiramo in pišemo. A Alenke ni več tu. Odločila se je za evtanazijo v Švici, ker ji v njej tako ljubi državi Sloveniji to ni bilo omogočeno.

Sprva nisem želela pisati Alenkine knjige, ker sem bila do evtanazije … zadržana. Nisem imela jasnega mnenja, niti se nisem želela v to poglabljati, kaj šele izpraševati svojo krščansko vzgojo. A nekaj je bilo na Alenki, na tej tako topli in prijetni mali ženici, da me je prepričala s svojo zgodbo.

Nisem taka, da bi hitro spustila druge blizu, a ko jih, jih … Tako je bilo z Alenko. Knjiga Sam bog naj jo bere je bila že zdavnaj spisana, medve pa sva še vedno radi skupaj preživljali dneve. Modrovali sva o življenju, smrti, smejali se nesmiselnostim življenja, včasih pa tudi jokali ob izgubah tistega, kar nam v življenju največ pomeni.

Sprva, kot verjetno mnogi drugi, nikakor nisem mogla razumeti njene odločitve. »Alenka, zakaj – poglej, koliko ljudi te ima rado, poglej, koliko dobrega še daješ svetu, poglej, kako je narava čudovita in življenje lepo!« Vedno se mi je ob tem grenko nasmehnila. Šele ko sem jo bolje spoznala, spoznala tudi njeno življenjsko zgodbo, predvsem pa poskušala poslušati brez sodb in egocentričnih pametovanj, sem jo razumela. Ja, lahko rečem, da razumem, zakaj se je odločila za ta korak.

Zavzemala se je za uzakonitev evtanazije (sedaj bi me že oštevala, da se pravilno reče »pomoč pri prostovoljnem končanju življenja«) tudi v Sloveniji, ker si je želela zaspati v rodni deželi. Neskončno težko mi je bilo brati grozne komentarje, ki jih je tudi dobivala, kot jih dobiva vsakdo, ki dela spremembe v svetu. Boleče je bilo tudi brati negativne komentarje tistih, ki res ne razumejo postopkov, izjemne strogosti in dolgotrajnosti procesa, da dobiš »zeleno luč«, kot je Alenka temu rekla, da lahko greš v Švico in sam spiješ napitek ter v miru zaspiš. Pa tudi komentarji v smislu »kaj zapravljaš denar, kupi si štrik in se obesi« res niso umestni. Le kje smo izgubili sočutje in spoštljivost, da se kaj takega sploh pojavlja na spletu … Mislim, da je prava pot pogovor, sprejemanje različnosti in da je prava pot v trudu razumeti sočloveka, četudi ima radikalno drugačna stališča. Ni se nam treba strinjati, a vedno lahko vsaj poskušamo razumeti.

petra škarja, založba 5ka
Osebni arhiv
Petra Škarja

Večina je videla Alenko nasmejano, zabavno, srčno in odločno. A niso videli tistega, kar je bil razlog za tako odločitev – Alenka je res grozno trpela v mukah bolečin, posledic prirojene bolezni, ki je vodila v neizogibno popolno paralizo. Morfiji niso več delovali, telo je bilo iz tedna v teden opazno bolj togo. Močna zdravila so kazala svoje posledice tako v notranjih organih kot v sposobnostih razmišljanja. Res je neznosno trpela … Še več – bila je poleg mame, očeta in sestre, ki so umirali v neznosnih bolečinah … Razumela je vse, ki niso razumeli. A želela je, da jo vsaj poskusimo razumeti tudi mi, ki je ne razumemo.

»Najbolj me razumejo tisti, ki doživljajo podobne neopisljive notranje borbe. In ki poznajo nemoč ob zavedanju, da gre iz dneva v dan na slabše. In ki živijo realnost, da bodo slej ko prej prikovani na posteljo, popolnoma odvisni od drugih. Tisti zares razumejo, da je evtanazija čudovita svetloba na koncu črnega tunela,« je zapisala.

Mnogokrat me vprašajo: »Si za evtanazijo ali si proti?« Sploh ni bistveno, ali smo za ali proti. Bistvo Alenkine knjige je v razumevanju in spuščanju sodb. Ne sodimo, česar ne moremo razumeti. Ne sodimo, v čigar čevlje ne bomo nikdar stopili. Z zapisano Alenkino zgodbo sva želeli predvsem povedati: »Vsaj poskusite razumeti in ne soditi tistih, ki se za to odločijo.«

Ljubila je to lepo življenje. Znala se je smejati do solz, peti na ves glas, plesati dan za dnem in videti najmanjšo čudovito cvetico na travniku. Želela je, da ji ostane tako ljubo in da ji zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo. »Zato možnost evtanazije – za mirno, dostojno smrt. V to srčno verjamem!«

Ni ji uspelo, da bi doživela to spremembo, za katero se je zavzemala v Sloveniji. A odšla je z upanjem in vero v kolege (med njimi je posebej rada izpostavila naslednje: Andreja Pleterskega, Igorja Pribca, Biserko Marolt Meden, Brigito Skela Savič, Luko Mišiča, Dušana Kebra … in se opravičujem vsem, ki sem jih tu izpustila, a jih je Alenka s ponosom in hvaležnostjo omenjala).

Upam, da bo njena zgodba živela večno. V mojem srcu zagotovo.

kolumna tema-meseca evtanazija