Postile so aktualne še danes
V obdobju reformacije je bila Lendava literarno in versko središče zgodovinske Zalske županije.
Avgusta 2023 so v Lendavi pripravili mednarodno konferenco ob 450. obletnici izida prve tiskane madžarske knjige v obdobju reformacije v Dolnji Lendavi. Gradivo s predavanj na konferenci so v minulem letu zbrali v istoimenskem zborniku, ki prinaša pregled izida prvih (madžarskih) knjig protestantskega pridigarja Györgya Kultsarja in širjenja reformacije v Dolnji Lendavi.
V obdobju reformacije se je Lendava razvila v najpomembnejše literarno in versko središče zgodovinske Zalske županije. Nauki reformacije so v takratni Dolnji Lendavi intenzivno zaživeli tudi po zaslugi tiskarne, ki je začela obratovati leta 1573 in jo je vodil Rudolf Hoffhalter. Tukaj so bile natisnjene prve knjige na ozemlju današnje Slovenije – Kosanje hudiča s skesanim grešnikom (1573), Kratek nauk o pripravah na smrt (1573) in biblijska Postila (1574).
Avtorji prispevkov v zborniku so Matjaž Lülik, Bernadett Varga, Klaudija Sedar, Ibolya Violane Bakonyi, Lajos Bence, Zoltan Kepe Lendvai in Judit Zagorec Csuka. V svojih predavanjih oziroma zapisih so predstavili tudi kulturne in zgodovinske dogodke, vrednote in osebnosti, ki so živele in ustvarjale v tem obdobju.
Razumljive širši javnosti
Lajos Bence je v svojem prispevku predstavil literarni in cerkvenozgodovinski pomen postil Györgya Kultsarja. Kot piše, so omenjene tri knjige za nas, Prekmurce, poleg tematskih in drugih cerkvenih vidikov pomembne zaradi literarne narave. Za knjige so značilni »posvetni« načini interpretacije ter estetika in jezikovna dovršenost, uporaba prispodob in besedišče, ki izraža svobodnejšo atmosfero govora. Jezik postil je razumljiv širši javnosti, vsebuje tudi elemente narečij iz Göcseja in Hetesa. Delo je precej priljubljeno, strokovna dela, ki analizirajo staro madžarsko literaturo in tiskarstvo, so pohvalila lahek in berljiv slog, s katerim zna avtor tudi o težkih teoloških vprašanjih govoriti na razumljiv in neposreden način. Vrednost Kultsarjevih del pa še posebej potrjuje dejstvo, da njegova pisanja poleg dokumentarne vrednosti niso aktualna le glede na temo, ampak tudi kot literarna dela, ki jih je mogoče brati tudi danes s sodobnimi literarnimi interpretacijami.
Avtorja krasi pisateljski talent, saj se je trudil za razumljivost brez retorične pretencioznosti. Priljubljenost Kultsarjeve zbirke postil in njene večkratne ponatise strokovna literatura pojasnjuje s pridigarjevim slogom, saj je namesto obsojajočega in včasih grobega tona protestantskih piscev uporabljal odpuščajoč in pomirjujoč pristop. Poleg tega so v njegovih pridigah prisotni literarni izrazi, ki jih je vpeljal iz lendavskega okolja, v katerem je kratek čas deloval kot pridigar. Kultsar je bil sodobnik očeta slovenskega knjižnega jezika Primoža Trubarja, saj so njegova dela nastala skoraj ob istem času kot Trubarjeva. V duhovno-verskem smislu sta oba postavljala temelje jezikov svojih narodov, bila sta apostola in preroka, ki sta oznanjala evangelij v svobodnejšem in manj togem tonu od papeške rimske liturgije, kar je omogočalo tiskarstvo.
Najpogosteje iskan pridigar
Bernadett Varga je v svojem referatu izpostavila dve pomembni obletnici v zgodovini tiska: 550. obletnico ustanovitve prve madžarske tipografije, ki jo je v Budimu ustanovil Andreas Hess, in 450. obletnico ustanovitve tiskarne, ki jo je na dvoru Banffyjev v Dolnji Lendavi postavil Rudolf Hoffhalter. Osvetlila je zgodovino vpliva Kultsarjevih del, njihovo tipografsko opremo in zgodovinske posebnosti. Dela so shranjena v Narodni knjižnici Szechenyi v Budimpešti in so bila v času konference na ogled v Lendavi. O Kultsarju je pisala Ildiko Hubert, ki je na podlagi obsežnih raziskav med drugim ugotovila, da so bila njegova dela v času njegovega življenja, pa tudi v naslednjih stoletjih, zanimiva in prijetna za branje. Kultsar je bil verjetno najpogosteje iskan protestantski pridigar 16. stoletja, kar med drugim potrjuje vloga Davida Gutgeslla, tiskarja iz Bardejova, Kultsarjevega drugega izdajatelja, ki je imel v tistem času prepoved tiska in se je leta 1579 obrnil na zbornico v Spišu (Szepes), da bi lahko začasno nadaljeval svojo dejavnost brez privilegijev. Podatek je zgovoren, saj je tiskarna resen podjetniški podvig, torej si lahko privošči tisk le tistih publikacij, po katerih je povpraševanje.
Tako tema kot žanr Kultsarjevih del sta bila izjemno primerna za obravnavanje praktično vseh vprašanj, ki so skrbela ljudi 16. stoletja, medtem ko so se srečevali z različnimi težavami, kot so turški vpadi, požari, epidemije idr. Postila je manj izobraženim duhovnikom služila kot priročnik za pripravo na nedeljske pridige, po drugi strani pa tudi za osebno branje, prav tako so jo lahko uporabljali za domače ali vojno bogoslužje, kadar ni bilo na voljo protestantskega pridigarja. Večina meščanskih knjižnic je, poleg Biblije, koledarja in zeliščne knjige, imela izvod postile in prav ta žanr je imel največje bralstvo, saj je zajemal celoten krščanski nauk, posredoval pa tudi druga znanja (medicinska, zgodovinska, geografska), zato je služil tudi kot nekakšen priročnik za ljudsko izobraževanje.
Preostali knjigi sta se osredotočali na izoblikovanje posameznikove pobožnosti. Ta dela so bila namenjena posebni skupini bralcev tistega časa, plemiškim gospem. Zvezki manjših dimenzij so pogosto našli mesto v ženskih knjižnih omarah in so izhajali vse do druge svetovne vojne, ko so jih začeli prebirati tudi kmečki sloji. Enako kot postile so tudi te knjige prenašale jezik Biblije, ki se je prek vsakodnevne molitve in razmišljanja vključeval v besedišče preprostih ljudi. Prav zato sta Kultsarjev jezik in sporočilo razumljiva še za današnjega bralca.
Omenimo še referat Ibolye Violane Bakonyi, ki je v svojem prispevku opisala izvod Postil, izdanih v Lendavi, ki je ohranjen v knjižnici reformatorske gimnazije v Csurgoju. Gre za izvod prve izdaje, ki je Lendavi, mestu njegovega tiska, hranjen najbliže – le 85 kilometrov stran. Po vezavah in stanju knjige pred restavriranjem lahko sklepamo, da jo je bralo več ljudi in večkrat. V izvodu sicer ni mogoče najti niti enega lastniškega vpisa ali izraza, ki bi se nanašal na uporabnika. Morda je za to krivo dejstvo, da konkretnemu izvodu manjkajo sprednje strani in naslovna stran. Zagotovo je znano le, da je bil leta 1882 v lasti Istvana Csireja, protestantskega duhovnika v Nagybajomu, ki ga je podaril knjižnici v Csurgoju. So bili pa uporabniki verjetno protestantski duhovniki, ki so dopolnjevali ne le tiskano besedilo, ampak drug drugemu tudi zapiske.
