Umetna inteligenca v šolah je pomočnik, ki pa mu je treba postaviti meje
Ni več vprašanje, ali jo mladi uporabljajo, temveč kako – in kaj to pomeni za njihovo znanje, samostojnost ter kritično razmišljanje
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Umetna inteligenca (UI) je vse bolj prisoten del našega vsakdana, po njej posegajo tudi številni dijaki. Iz eksperimentalne novosti se je v le nekaj letih razvila v orodje, ki dijake in študente spremlja pri domačih in seminarskih nalogah, pisanju esejev in reševanju matematičnih problemov. Kako se s tem soočiti in kaj lahko storijo profesorji, smo povprašali profesorico informatike ter dijake in študente.
Bližnjica do odgovorov
Profesorica Romana Zver, ki že več let poučuje na Gimnaziji Murska Sobota, pravi, da orodja umetne inteligence tudi sama danes uporablja pogosteje, kot bi si mislili, predvsem pri administrativnem delu. Jezikovni modeli, kot sta ChatGPT in Gemini, ji pomagajo pri pripravi učnih gradiv, iskanju primerov za ponazoritev snovi, oblikovanju ocenjevalnih rubrik in kratkih kvizov – dela, za katera prej preprosto ni imela dovolj časa. Pri razlagi v razredu pa je ne uporablja, a priznava, da je nanjo vezan skoraj vsak del priprave na pouk.
Po opažanjih profesorice dijaki UI najpogosteje uporabljajo pri domačih nalogah, seminarskih nalogah in programiranju, pogosto pa tudi takrat, ko doma ne razumejo snovi in želijo dobiti hitro razlago. Žal, pravi, večina dijakov orodja ne uporablja za poglabljanje znanja, temveč za bližnjico do odgovora – iščejo instant rešitve, samo da lahko nalogo odkljukajo. Za resnično koristno uporabo, na primer pri programiranju s pomočjo orodij, kot je Copilot, bi morali dijaki vloženo idejo tudi razumeti in znati utemeljiti, ne pa zgolj prepisati kode.
Glas dijakov in študentov
Da bi sliko dopolnili še z neposredno perspektivo mladih, smo povprašali nekaj dijakov in študentov različnih smeri, za kaj uporabljajo orodja umetne inteligence in kakšno je njihovo mnenje o tej vrsti »učnega pripomočka«.
Maj Jerebic, dijak gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, pravi, da UI uporablja predvsem za preverjanje rešitev pri matematičnih nalogah, kar mu bistveno skrajša čas reševanja. »Ni izboljšala niti poslabšala moje kritične presoje, mi je pa pomagala bolje razumeti snov. Šole bi morale določiti jasnejša pravila glede njene uporabe,« meni.
Študentka medicine Pia Maria Kerčmar pove: »UI sem pogosto uporabljala pri reševanju računskih nalog pri biofiziki, kjer mi je olajšala razumevanje snovi. Sčasoma sem ugotovila, da so odgovori pogosto nenatančni, kar je zmanjšalo mojo kritično presojo. Menim, da bi morala šola jasno določiti pravila uporabe, kljub temu pa jo vidim kot koristno orodje, če jo uporabljamo premišljeno.«
Podobnega mnenja je Blaž Buzeti, študent arhitekture. »Ne uporabljam umetne inteligence, saj menim, da močno vpliva na naše kritično mišljenje in spreminja razumevanje snovi. Šole bi morale določiti jasna pravila, da bi preprečile zlorabe. Mislim, da se mnogi sploh ne zavedajo vseh posledic neodgovorne rabe,« je dejal.
Kje je meja med pomočjo in zlorabo
Profesorica Romana Zver postavlja mejo zelo jasno: dokler umetna inteligenca dijaku pomaga razumeti snov, ponuja primer ali omogoča preverjanje odgovora, gre za sprejemljivo rabo. Ko pa namesto dijaka napiše celotno nalogo, esej ali projekt, ki ga ta potem ne zna pojasniti, gre za zlorabo. Po njenem mnenju zloraba nastopi že takrat, ko dijak uporabi predlog UI, ki presega njegovo lastno znanje – četudi rešitev sama po sebi ni napačna.
Zakaj je to mejo tako težko potegniti? »Ker smo,« pravi profesorica, »vsi – dijaki in učitelji – pod velikim pritiskom in zlahka delamo po 'liniji najmanjšega odpora', torej podležemo skušnjavi, da nalogo rešimo na hitro, le da dobimo kljukico.«
Zverova dodaja, da je sčasoma razvila pravi občutek za prepoznavanje besedil, ki jih je ustvarila UI: so preveč slogovno urejena, preveč logično strukturirana, polna fraz, ki jih dijaki sami ne bi uporabili. Pri programiranju to razkrijejo popolne, univerzalne rešitve brez »osebnosti«, pri esejih pa manjkajoča osebna refleksija in konkretni primeri.
Avtomatiziranim detektorjem UI ne zaupa v celoti, saj je že večkrat naletela na lažne pozitivne rezultate. Namesto tega se je preusmerila k drugačnemu načinu preverjanja znanja: namesto seminarskih nalog, za katere se zaveda, da je velik del ustvarjen s pomočjo UI, uvaja praktične izdelke, ki jih dijaki izdelajo v šoli, pod nadzorom, in jih morajo nato tudi ustno zagovarjati.
Najzanesljivejši »detektor« ostaja preprost pogovor, če dijak zna razložiti, kaj je napisal, in utemeljiti svojo pot do rešitve, je naloga avtentična, če ne, je odgovor jasen tudi brez tehnoloških pripomočkov.
Vzgoja doma, pravila v šoli
Tako profesorica kot več anketiranih mladih se strinjajo, da tehnične rešitve in šolski pravilniki sami po sebi ne bodo dovolj. Zverova poudarja, da bi morali osnove odgovorne uporabe tehnologije mladi pridobiti že doma – če se »goljufanje« dopušča v družini in širši družbi, lahko šola s pravili doseže le malo.
Kljub temu se strinja, da bi šole potrebovale jasne in usklajene protokole ter smernice za uporabo in odkrivanje UI, učitelji pa sistematično dodatno izobraževanje – tako o smiselnem vključevanju UI v pouk kot o poučevanju digitalne etike. Trenutno je po njenih besedah preveč prepuščeno posamezniku: nekateri učitelji so pri tem zelo napredni, drugi pa se tehnologije še vedno bojijo.
Kot največje tveganje UI za mlade Zverova navaja površnost – sprejemanje informacij brez preverjanja – ter realno nevarnost odvisnosti od tehnologije. Skrbi jo, da bo, če se sistem ne bo pravočasno prilagodil, sčasoma prevzela del otroške ustvarjalnosti.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
