Ines Baler

V Splošni knjižnici Ljutomer je bila predstavitev spominskega romana z naslovom Tihi šepet njenih korakov. Napisala ga je Violeta Celec po smrti hčerke Mirjam, saj je bilo prelivanje spominov na papir zanjo neke vrste terapija. »Dan po hčerini smrti sem se odločila, da bom začela pisati. Po pogrebu sem prišla domov, vzela papir in pisala, kaj sem na pogrebu doživljala,« je vzgib za pisanje opisala avtorica. Njena hčerka je umrla pri 39 letih za posledicami možganskega tumorja, za sabo pa je pustila osemletnega sina.

Roman je sestavljen iz zgodb in napisan v obliki dnevnika, a ni zastavljen kronološko. »Nisem pisala vsak dan ali vsak teden, ampak ko sem začutila žalost in potrebo, da dam nekaj na papir. Zapisane zgodbe so iz različnih obdobij hčerkinega in mojega življenja,« je razlagala Celčeva. Prvi del knjige prinaša tudi nekaj utrinkov njenega življenja, ker po njenem mnenju ljudje v življenju velikokrat hitimo in s kakšnimi stvarmi odlašamo. »Nihče se ne zaveda, kako hitro mineva čas. Otrok je majhen, nato pridejo šolski dnevi in vse drugo, kar naenkrat pa odraste, ima svoje življenje in ga ne vidiš več toliko. Nimaš se časa pogovarjati z njim, na koncu pa se zaveš, da bi se z otrokom pogovarjal še veliko, ampak je prepozno. Je na smrtni postelji in takrat se vprašaš, kaj zdaj. Zato sem knjigo zasnovala tako, kot da je Mirjam še živa, jaz pa se z njo pogovarjam,« je opisala avtorica, ki meni, da je danes veliko slabe komunikacije ali pa se pogovarjamo premalo. Dodala je, da je v knjigi uporabila veliko simbolov. Izlila je svoja občutja in v opisih je, kot je dejala, zelo iskrena. »Ko sem prvič prebrala knjigo, sem razmišljala, kako me bodo ljudje zdaj videli, ker sem se pred njimi povsem razkrila, slekla. Ampak po drugi strani sem pomislila, da bo morda kdo z njeno pomočjo našel uteho,« je dejala in pristavila, da obstajajo različne tragične zgodbe.

Posnetek zaslona

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Tu se nikdar ne počutiš osamljenega, vedno se lahko na koga obrneš

Veliko simbolike

Na naslovnici knjige je odtis hčerinega stopala, posnela ga je avtorica med enim od njunih zadnjih skupnih sprehodov, na zadnji strani pa je fotografija Mirjam s sinom. »Ta prizor sem opisala v zgodbi, ki nosi naslov Savudrija,« pravi Violeta Celec. V omenjenem zapisu se spominja, kako so vsi skupaj preživljali čas na morju. Vsako leto po hčerini smrti obišče kraj Lovrečica, kjer jo na Mirjam vežejo številni spomini. Čeprav je tam zdaj sama, je obdana s spomini. »Tam sem napisala veliko gradiva. Mirno in tiho je, povrhu pa še morje.« Na predstavitvi so nekaj odlomkov iz knjige prebrale Violetine prijateljice in obiskovalcem približale njeno doživljanje smrti, žalovanja in trpljenja. Prisluhnili so denimo zgodbi, v kateri je opisala, kako otrok vstopi v življenje matere. »Z njim preživljaš čas, če pa se zgodi, kar ni naravno, da umre pred tabo, se zgodi pot.«

Violeta Celec je na predstavitev v Ljutomeru povabila tudi nevropsihiatra Jožeta Magdiča, ki je napisal uvodnik za spominski roman. »K meni prihajajo različni ljudje, tudi taki z žalostnimi obrazi in večina čustvenih motenj, ki sem jih doživljal v karieri, so bile depresije. Ena teh je žalovalna depresija in tudi avtorica je prišla v mojo ordinacijo,« je rekel. Predlagal ji je, naj napiše literarno delo, saj je uvidel njeno sposobnost umetniškega izražanja. »V svoji ambulanti sem odkril kar nekaj pesnikov, pisateljev, katerih dela so prisotna v javnosti. K meni prihajajo talentirani ljudje, vendar jih moraš malo opogumiti. Pri Violeti je bil povod za to tragično stanje.« Nadaljeval je, da je njena knjiga skladišče simbolov in še nekaj več, saj skriva neko mistiko. »To knjigo priporočam pri globokih depresijah, ko pridejo ljudje k meni. Vedno je na vidnem mestu,« je poudaril. Dotaknil se je tudi naslovne fotografije. Dejal je, da je popek stikalo med materjo in otrokom, ampak v naših sanjah se velikokrat pojavi simbol stopala. Interpretirajo ga tudi psihoanalitiki in zanje pomeni nekaj več. Po njegovem mnenju je v stopalu življenje, kozmos. »Zame je knjiga psihoterapevtski priročnik za žalovalna stanja,« je dejal Magdič.

Obiskovalci dogodka so lahko prisluhnili tudi zgodbi o modrih čevljih. Kot je opisala avtorica, je Mirjam med nakupovanjem vprašala, k čemu jih bo obula, ker so bili svetlo modri, ampak so ji bili tako všeč, da jih je res kupila. »Kratek čas jih je imela, potem je ni bilo več. Čevlji so stali v omari, imeli sva isti številki, zato sem jih obula in šla v njih na pokopališče,« je dejala in pristavila, da je v zgodbi opisala prav to, kako je v njih spet prišla do nje, do groba. V knjigi boste lahko prebrali več o življenju avtoričine hčerke, o njenih prijateljih, družini.

Ines Baler

Vsak žaluje drugače

Knjiga je izšla pri založbi Volosov hram, ima 183 strani in nekaj o njej je povedal tudi založnik Robert Titan Felix. Pojasnil je, da je Celčevi predlagal, naj knjiga ne bo kronološka zgodba, kajti po njegovih besedah to ni knjiga o Mirjam, ampak knjiga o zavesti, ki mora živeti iz tega, da Mirjam ni več. »Glavni junak te knjige je žalovanje,« meni in doda, da na eni strani govori, kako se zavest oklepa življenja v veliki bolečini, na drugi pa, da jo pusti od sebe. Prav to, da knjiga ni zgodba datumskega sosledja, ji po njegovem daje dodatno moč.

V precej osebni predstavitvi je Violeta Celec povedala, da po tragičnem dogodku, kakršen koli že ta je, vsak išče načine, kako bi ga lažje prenesel. »So dnevi, ko je lažje, in dnevi, ko je težje. Faze žalovanja se prepletajo, nenehno hodiš naprej in nazaj. Je pa z leti morda lažje,« opaža. Nekako se je z žalostno izkušnjo in smrtjo hčerke naučila živeti. Odgovorila je tudi na vprašanje obiskovalke, ali je bila smrt hčere na neki način zanjo darilo, ki ji je pokazalo pot naprej in jo vodilo v umetniško ustvarjanje. Povedala je, da je tudi sama že razmišljala o tem, a da se ji je zdelo narobe. »To je ena pozitivna stvar, ki sem jo potegnila iz tragedije, lahko pa bi se končalo tudi drugače. Morda sem primer, ki mu je uspelo, morda pa komu ni,« ocenjuje in dodaja, da verjetno vsaka mati doživlja smrt svojih otrok drugače, pa naj bo to zaradi bolezni, nesreče, vojne ...

Napovedala je še več knjižnih del. Nastavke za drugo knjigo že ima, v tretji pa namerava pisati o avtizmu in starševskih nasvetih. Kot je razkrila na dogodku, ima še enega otroka. Sina, ki je tri leta mlajši od Mirjam, in je avtist. »Mirjam je bila zdrava in vedno sem mislila, da bo ona skrbela za brata in živela dlje od mene, zgodilo pa se je ravno obratno. V življenju ni nič predvidljivo,« je zavedajoče dejala. Avtorica izhaja iz hrvaškega mesta Vukovar, diplomirala je iz likovne umetnosti v Mariboru, živela pa v Pomurju in poučevala na več šolah, med drugim dolga leta na osnovni šoli v Veliki Polani. Ustvarjanje ji tako ni bilo nikoli tuje, le da je likovno umetnost nadgradila s pisanjem.